Piše: posebni poročevalec iz Ukrajine Marco Gombacci
Kipe v operni hiši v Lvovu pokrivajo, da bi jih zaščitili pred morebitnim obstreljevanjem mesta. Spomenike in stebre v središču mesta, ki je Unescova dediščina, pakirajo, umetniška dela v muzejih evakuirajo na varnejša območja, okna v zgodovinskih in institucionalnih stavbah ter cerkvah pa ščitojo vreče s peskom.
Lvov je mesto, ki se pripravlja na vojno. Vsak v mestu ima sorodnika, prijatelja ali znanca, ki je moral zapustiti svoj dom ali je odšel na fronto.
“Delal sem za veliko francosko multinacionalko. Zdaj sem izgubil službo in sem že nekaj tednov brezposelen, vendar mi je vseeno. V vsakem primeru bi pustil službo in se boril proti ruskemu okupatorju,” pravi 36-letni Dymtro, naš voznik, ki nas pelje od meje do središča Lvova, med eno in drugo vojaško kontrolno točko. “Menim, da je moralna dolžnost, da se osebno vključim v to vojno. Tvegamo prihodnost naše države in vsak mora prispevati svoj delež,” sklene.
Podobno kot Dymtro menijo tudi mnogi drugi. Pred vrati vojaškega centra za usposabljanje civilistov je namreč dolga vrsta mladih, žensk in starejših ljudi. Mlada Iryna, 23 let, vzame v roke svoj AK47 in pozorno posluša inštruktorjeve besede. Ob koncu izmene se smeji in pravi: “Ne vem, ali bi lahko hladnokrvno pritisnila na sprožilec, a če se dotaknejo moje družine, potem sem prepričana, da lahko to storim.« Tiskovna predstavnica centra za usposabljanje Marija nas opozori: “Tu niso samo Ukrajinci. Skozi je šlo veliko tujcev, med njimi Američani, Britanci in celo nekaj Italijanov …”. Po podatkih obrambnih virov iz Kijeva se je ukrajinski tujski legiji pridružilo več kot 20.000 tujcev iz 52 različnih držav, in sicer na poziv predsednika Zelenskega, naj pomagajo svoji vojski premagati ruskega napadalca.
Klima v mestu je nadrealistična. Dneve zaznamuje alarm siren, ki se oglašajo ob vseh urah dneva in noči. Ljudje se zatečejo v bunkerje, po koncu alarma pa gredo na ulice, se sprehajajo po parkih ali obiskujejo trgovine in kavarne ter poskušajo živeti – kolikor je le mogoče – normalno življenje. Toda že na mestnih ulicah so vidni znaki priprav na vojno. Bunkerji iz druge svetovne vojne so bili ponovno odprti. Isti bunkerji, ki so prebivalcem Lvova služili kot zavetje pred bombami nacistov in Sovjetov, so zdaj ponovno odprli svoja vrata, da bi se zaščitili pred morebitnimi napadi Moskve, kot v spiralnem krogu, v katerem se ponavlja tok zgodovine.
Sedemnajstega marca so ruske rakete, izstreljene iz Črnega morja, bombardirale objekte ob letališču v Lvovu. Moskva je s tem poslala jasno sporočilo: nihče ni varen. Niti v zahodni Ukrajini, ki je strateško križišče za dobavo pomoči, predvsem pa orožja, ki ga dobavlja Zahod.
Ukrajinci to vedo: vojaška pomoč Evrope in Združenih držav Amerike je bila odločilna. Medtem ko so moskovske enote želele, da bi bila ofenziva izvedena z njihovimi tanki na čelu, so Ukrajinci dobili protitankovske izstrelke – vključno s strašnim Javelinom -, ki so obrnili situacijo na terenu. Rusi so nato naredili še tri pomembne strateške napake. Prvi je bil podcenjevanje odločnosti ukrajinskega odpora. V Kremlju so menili, da bodo Ukrajinci v nekaterih mestih pozdravili moskovske vojake, ki naj bi veljali za osvoboditelje in ne za okupatorje. Drugič, izgubili so učinek presenečenja: več kot mesec in pol so množično zbirali bataljone na ukrajinski meji, pri čemer so ameriške obveščevalne službe zaveznike opozarjale na te mobilizacije na meji, s čimer so tudi nasprotniku dali priložnost, da se organizira. Tretjič, Kremelj ni pričakoval enotnosti Zahoda, odločenosti Evropske unije, da uvede sankcije proti Rusiji, in geopolitične preobrazbe EU, ki se kaže v dobavi orožja tretji državi in politiki oboroževanja tudi v Nemčiji.
Zgodovinski obisk treh evropskih predsednikov vlad, slovenskega Janše, poljskega Morawieckega in češkega Fiale, je dal pogumno politično spodbudo Evropi, ki je prepogosto gledala stran in se zdaj končno lahko pogleda v ogledalo.