0.4 C
Ljubljana
petek, 15 novembra, 2024

Stric iz ozadja je postal stric iz ospredja: Zadnji Kučanov poskus, da reši “našo stvar”

Piše: Peter Truden (Nova24tv)

Leta 1990 je vzporednemu mehanizmu slovenskih komunistov šlo za nohte. Hudodelski združbi, ki jim je nosila milijone, je grozilo, da izgubi varni pristan legitimnosti – diktatorsko federacijo, v kateri so lahko svojo različico cose nostre, “našo stvar” torej, zasidrali v neko navidezno mednarodno normalnost, tako kot to danes počneta Putin in Lukašenko.

Takrat so slovenski partijci na čelu z Milanom Kučanom naredili vse, da preprečijo samostojno kapitalistično Slovenijo. Na koncu jim ni uspelo, uspelo pa jim je prenesti skoraj vse podsisteme iz prejšnje države – “naša stvar” je preživela in se preoblikovala v rdeče direktorje, državne gradbince, levici zveste medije in civilno družbo.

“Naša stvar” je bila nato bila ogrožena le še dvakrat. V času prve Janševe vlade, ko je bila abstinenčna kriza vladanja tako močna, da so ugrabili in zlomili celotno pravosodje ter ustvarili razvpiti konstrukt Patria.  Nato še enkrat leta 2011, ko socialističnih liberalcev vsaj na začetku ni ubogal Gregor Virant s svojo Državljansko listo, saj mladoekonomisti na njegovi listi takrat še niso želeli v koalicijo z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo brez programa. Tisto leto so bile Dražgoše pravi spektakel. Poleg Kučana je bil govorec predsednik NOB Janez Stanovnik, ki je ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija obtožil, da igra svetovnega hegemona, ker se je ta zavzel za veliko levo-desno koalicijo.

Znova aktivni Kučan
Več kot očitno pa je, da se spet nekaj dogaja. Kučan znova izdatno nastopa v Petanovih, Odlazkovih in Petričevih medijih. Opaziti pa je, da je izgubil nekaj smisla za koherentno politično misel. Za hrvaški Večernji list je pred dnevi potarnal, da nas slovenska vlada v mnogočem približuje nekdanji državi, iz katere smo izstopili. Potem pa je v istem intervjuju pritrdil vprašanju novinarja, da Slovenija nikoli ni imela takšnega vpliva na svojo usodo kot v SFRJ. Nikar ne omenjajmo, da je bil sam šef slovenske izpostave iste države, ki jo v negativnem smislu primerja z zdajšnjo vlado. Očitno se res na stara leta spreminja v enako argumentativno nekonsistentnega politika, kot so njegovi “izdelki” nesojene koalicije KUL. A zakaj se kljub temu izpostavlja? Morda iz obupa?

“Naša stvar” ni bila še nikoli tako ogrožena kot letos. Kljub pandemiji, ki je vladam po svetu odnesla podporo, opozicijskim strankam pa koristila, je slovenski trend drugačen. Opozicija KUL je zacementirana na svojih pozicijah. Novinarka RTV Lidija Hren je s korektno opravljenim pogovorom z opozicijskimi veljaki zabila zadnji žebelj v krsto trenutne impotentne opozicije. Pokazalo se je, da so brez vnaprej pripravljenih vprašanj in ob nenehnem omenjanju Janeza Janše povsem disfunkcionalni. Koalicija KUL je po tisti usodni oddaji na RTV Slovenija le še zaresovski zombi z dvema kvaziliberalnima političnima truploma in dvema skrajnima strankama, ki imata sicer stabilno podporo ekstremno levih volivcev, a brez potenciala, da bi se širila na sredino. Kar pa leto 2022 dela še usodnejše, je aktivacija turbokapitalističnega večnega državnega direktorja GEN-I in nekdanjega politika, ki se dela, da je apolitičen – Roberta Goloba. Šok za medije in njihovo politično zaledje iz ozadja, ki ustvarjata lik in delo Goloba, pa so prvi politbarometri. Ti so Golobu namerili veliko manj eksplozivno podporo kot pred tem Jankoviću, Cerarju in Šarcu. Jasno postaja, da so se novi obrazi končno izpeli.

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan (Foto: STA)

Zato je jasno, zakaj silni angažma Kučana in servilnih medijev. Ob takih priložnostih je ta večni etatistični borec proti suvereni Sloveniji kot Mr. Wolf iz filma Šund (orig. Pulp Fiction). Gospod, ki vse počisti in stvari postavi na svoje mesto. Tokrat še bolj silovito kot leta 2011.

Kot petkov kolesarski protest
Dražgoše leta 2022 so bile v resnici petkov kolesarski protest na drugi lokaciji, kjer je Milan Kučan začasno zamenjal Jašo Jenulla. Plapolale so iste jugoslovanske zastave, le vozni park je bil za odtenek boljši. Na koronavirusno bolezen kljub častitljivim letom nekaterih udeležencev seveda ni pomislil nihče. Medtem ko so se veselili med nemškimi limuzinami in komunističnimi maliki, so se le 20 kilometrov zračne linije stran v UKC znova polnili intenzivni oddelki. A očitno je boj za oblast preveč pomemben. Leta 2011 se je Kučan ob Stanovnikovem gromovniškem rohnenju še držal zadaj. Tokrat pa nič več. Dolgočasno predvidljivo, a nič manj udarniško kot pred 11 leti pokojni Stanovnik, je potegnil vzporednice med partizanskim uporom proti fašizmu in bojem proti zdajšnji oblasti. Natrosil je nekaj ohlapnih obtožb, usmerjenih neposredno proti zdajšnji vladi – obtožil jo je razgradnje ustavne ureditve, izigravanja in izsiljevanja zakonov, posegov v načelo delitve oblasti, napadov na sodstvo in sodnike, na neodvisnost tožilcev in policije, na svobodo tiska – skratka, nekakšen povzetek enovrstičnih krilatic iz alternativne resničnosti, s katerimi so domači mediji, aktivisti in politiki KUL zadnji dve leti prali možgane Slovencem in naivnim tujim medijskim hišam. Zdelo se je, kot da sodeluje na kakšni vsebinsko prazni ministrski interpelaciji, ki jo je vložila stranka Levica. Iste stavčne zveze, iste prazne obtožbe …

Da se Milan Kučan pojavlja na t. i. vstajniških protestih v Ljubljani, ni naključje. Vse v slogu: Za dosego cilja so dovoljena vsa sredstva, tudi mimo rezultatov volitev in tudi čez trupla. (Foto: Twitter)

Gre za velik korak! Stric iz ozadja je postal stric iz ospredja. Drugi udeleženci vsakoletne groteske v Dražgošah so tokrat več kot očitno bili njegovi vitezi – ponosni nasledniki komunistov so poslali Matjaža Nemca, Levica svojega koordinatorja Mesca, SAB Marka Bandellija, ki je že dan pred tem grozil z “iztrebljenjem” političnih nasprotnikov, svoje skrajno leve aspiracije je prišel pokazat tudi predsednik državnega zbora Igor Zorčič.

Digitalni čas ga je povozil
Se pa vidi, da je zadnji predsednik CK ZK vendarle izgubil stik s časom, saj v svojem obupanem poskusu miniranja prihodnje desne koalicije začenja govoriti nesmisle, ki mu jih ne bi pripisali. Vidi se, da ga je digitalna doba povsem prehitela in ne razume nove resničnosti takojšnjih novic, ki obidejo njemu ljube medije in takoj dosežejo ciljno populacijo. Kako bi si drugače razlagali, da je povsem brez slabe vesti govoril o “mirnih protestnikih, ki jih oblast šteje za sovražnike”, ko pa so ljudje na twitterju vsak teden spremljali sredina in petkova zavzetja ulic s strani podivjanih skrajnih totalitarne krilatice nosečih skrajnežev, zaradi katerih si normalne družine že dve leti ob petkih popoldne ne upajo z otroki v staro Ljubljano. Časi, ko so resničnost ustvarjali Večer, Delo, 24ur in Dnevnik na RTV Slovenija, so nepreklicno minili.

Posvaril je, da želi vlada ustvariti drugo republiko – ideološko, politično in desno. A glede na njegove pavšalne ocene zdajšnjega dela vlade in retoriko, zakopano globoko v neke druge čase, čase enoumja, se je težko znebiti občutka, da se on boji druge republike, za katero smo glasovali 23. decembra leta 1990; republike z delujočim prostim trgom, kjer medijski monopolisti ne bi mogli brez sankcij povsem kartelizirati medijske krajine, in z delujočim pravosodjem, kjer se nikomur ne bi zgodilo, da bi ga 26-krat obtožili in nato pravnomočno oprostili ali pa ga poslali v zapor za umor, ki ga ni storil. Za takšno republiko potrebujemo desnosredinsko kontinuiteto. V takšni republiki bi bil Kučan navaden upokojenec, državljani pa bi bili premožnejši. Dražgoše 2022 so tako videti kot zadnji obupni poskus za ohranitev kontinuitete “naše stvari” – rdeče cose nostre.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine