Piše: Frančiška Franca Buttolo
I
Kot vsak ponedeljek smo pri nas doma tudi 17. januarja gledali in poslušali oddajo Kdo vam laže. Ko je “maestro”, kot mu pravimo, Boris Tomašič analiziral mariborsko predstavitev prof. dr. Roberta Goloba, morebitnega ustanovitelja in vodje tiste nove stranke, ki menda že zdaj uspešno ogroža SDS, pod vodstvom sedanjega predsednika vlade, je malo manjkalo, da se nisem od same sramote vdrla v tla oziroma padla eno nadstropja niže, v sosedovo stanovanje.
Nisem mogla verjeti, da sem ga tako polomila, ko sem v svojem članku “Odkrito o prof. dr. Robertu Golobu”, na portalu Demokracije (objavljen 17. 1., že pred oddajo Kdo vam laže) zapisala, da je na teh volitvah lahko edini levo usmerjeni “dostojni nasprotnik gospoda Janeza Janše prav gospod prof. dr. Robert Golob“
Se mi je zmešalo?
Zapisala sem, jaz, upokojena biografinja ” celo tole: “Še do včeraj sem bila prepričana, da je gospod dr. Golob čisto navaden povzpetnik, kot ga prikazujejo celo na nacionalni televiziji. Občutek imam, da samo zaradi tega, ker ga nekateri dekadentno udbovski medijski zvezdniki želijo “naslikati” kot sebi podobnega “frika”. V resnici pa je ta gospod zelo resen in zelo delaven. Vsaj njegova biografija ga prikazuje takšnega.”
Temu se reče poklicna deformacija. Res sem se opirala na uradne biografske in bibliografske podatke, ki pa ne vsebujejo niti ene same informacije o splošni razgledanosti in osebnostnih lastnostih gospoda dr. Goloba. Takšne pa so skoraj vse biografije v biografskih leksikonih – domnevno brez dezinformacij in zavajajočih podatkov.
Zato se resno bojim, da bo prepoved sovražnega govora – še bolj pa prepoved tako imenovanega sovražnega govora – v resnici uničila še zadnje ostanke svetovne in lokalne zgodovine. Tako bomo lahko brali samo še o zgodnji ali pozni uveljavitvi določene napredne ideologije v določenem ožjem okolju, ali pa v širši javnosti.
II
Moja sramota torej izvira iz dejstva, da sem po poklicu biografinja, predvsem avtorica biografskih gesel v slovenskih leksikonih. Seveda, prebrala sem biografijo in bibliografijo strokovnih del dr. Goloba. To, česar ni v njegovih biografijah, pa sem spregledala. Vendar je v primeru, če bo dr. Golob predsednik vlade, po pomembnosti na prvem mestu. Pred vsem tistim, o čemer pišejo avtorji biografskih člankov o njem.
Pisati bi morala o zelo ozki, celo za politika na občinski ravni preozki, politični in družbeni razgledanosti dr. Golob,. Ta del biografije pa je, če upoštevamo njegove zadnje izjave, na primer o denarju, ki ne prinaša sreče, pa o groznem volku ali fašizmu, se najbliže tisti duhoviti pesmici, ki jo je tako prikupno pela naša, vse preveč podcenjena, pevka Irena Kohont: “Bil je tako prikupno zmeden”, da so mu kar drugi plačevali račune, ker je vedno pozabil denarnico. Tudi v bolj ali manj gejevski izvedbi te pesmice, kantavtorja Tomaža Domiclja, ta “junak” popevke neprestano laže, Skratka fant je nekakšna prikupna in zmedena Micka Kovačeva, ki je pila in nič plačala.
Iz mariborske predstavitve dr. Goloba je bilo povsem jasno razvidno, da je bil nekoč res dobro plačani prodajalec v slovenski, predvsem državni trgovini z električnim tokom (neka gospa Lidija, njegova poslovna prijateljica, je bila menda tudi prodajalka). Razvidno je bilo, da dr. Golob nima najmanjšega pojma o politiki, da mu v resnici tudi niti malo ni do nje. Oddaja v Mariboru je sijajno razkrila, da ga ne zanima niti en sam družbeni problem, še huje, da se tudi z nobenim resnejšim tudi ni še nikoli srečal. Dr. Golob je očitno vse življenje poznal samo “spoštljivost”, “harmonijo” in “srečo” . Tako pa ni zaradi njegove velikanske plače, saj denar ne osrečuje – po njegovem denar verjetno ne bi osrečil niti tistih bolnih upokojencev, ki nimajo dovolj za plačilo strašno drage sobe v domu za onemogle. Ampak univerzitetna avtoriteta, gospa, ki ga je v oddaji predstavljala, mu tega – sovražnemu govoru podobnega vprašanja – ni zastavila.
Igra, sama pretkana igra, znana ze iz “Kučanovega klana”. Dr. Goloba so naučili vloge nekega nedoraslega, prikupnega, nekoliko postaranega mladeniča, ki bi rad v slovenskem volilnem resničnostnem šovu rešil svoje – in še katere druge – finančne probleme, saj imajo tovrstni “državni” trgovci običajno več dolgov, kot jih lahko plačajo. Čim več imajo nenadni uspešneži (povzpetniki) denarja, večji so njihovi dolgovi. Zakaj? Zato, ker se slovenski jari (Kučanovi) bogataši ne morejo primerjati s tujimi na Zahodu, posebno v ZDA, pa bi se radi. Tu pa jim ne kaže dobro, tudi če pospravijo v svoje globoke zepe vso Slovenijo, če jo namreč prodajo.
III
Tako kot v tisti popevki, gre tudi v zadevi “kandidat dr. Golob” za to, da fant potrebuje denar. Partija s tovarišem Kučanom na čelu, pa mu ga bo dala – kolikor bo hotel, če bo na volitvah premagal Janeza Janšo. Tako bomo – po programu. ki ga je predstavil v Mariboru – državljani po volitvah prišli do sreče (brez denarja), do harmonije, ki nam jo menda – še najbolj partiji – zdaj ruši Janša, in do “spoštljivosti”, na katero se zdaj – zlasti na spoštljivost do vlade – najbolj požvižgajo prav komunistični protestniki, ki ne priznavajo niti smrtonosnega virusa. Menda zato, ker ni pogubil Janeza Janše.
Dr. Golob bo, če bo predsednik vlade, resnično golob miru – morda celo ob pomoči Kučanove zgodovinske tajne policije. Če bo predsednik vlade dr. Golob, v Sloveniji ne bo fašizma, ker bomo morali vsi biti srečni. Zelo srečni, sicer gorje mu.
Igra, sama umazana igra. Kot pravijo: pod zelenim listom, pod rdečo rožo krastača skriva svojo gnusno kožo.
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
