Piše: Vančo K. Tegov
V Poljčah 9. in 10. novembra 1990 je bil dogodek, ki predstavlja eno najpomembnejših in najbolj prelomnih poglavij v slovenski zgodovini. Zaupni posvet, ki je spremenil zgodovino in določil prihodnost Slovenije, Slovencev in Slovenk ter vseh in vsakogar, je bil nekaj neponovljivega, enkratnega, epohalnega. Epohalnost je še posebej pomembna tudi zaradi same odločnosti, ne glede na negotovost in pričakovanja.
Prav tu so na skrivnem sestanku poslanci Demosa sprejeli zgodovinsko odločitev o plebiscitu. Izveden je bil 23. decembra istega leta, na njem pa so Slovenci enotno podprli pot v samostojnost. Drži kot pribito. Drži tudi to, da bi bila glede na čas in takratna dogajanja na jugu ustavna pot nemogoča ali toliko zamudna, da bi zamudili priložnost in jo preložili za »nikdar in nikoli«. Zato je bil plebiscit edina in enkratna priložnost v zgodovini slovenskega naroda takrat in samo takrat. In prav je, da je tako.
Kako je s tem danes?
Žal se moram ustaviti prav pri tej enkratnosti in neponovljivosti. Enkratnost zaradi tega, ker je bilo samo enkrat, samo takrat, neponovljivost pa zato, ker je bila enkrat samkrat izkazana složnost in enotnost o tem, da je to storjeno samo takrat in za takrat. Kasneje je bilo, vsaj kar se poenotenja tiče, bolj pobožna želja, ne pa realnost zmožnosti, da se to še kdaj zgodi.
Mladi rod ali podmladki so danes še bolj zmedeni kot poenoteni. Zato je zelo pomembna vloga posameznih domoljubno naravnanih mladih. Pa ne samo njihovo delovanje, ampak tudi to, da začnejo učinkovati v svojem okolju, bivalnem, študijskem, delovnem, pri ozaveščanju svojih sovrstnikov. Številni mladi so v času globalnih tokov, tako kulturnih, jezikovnih kot izobraževalnih, v nevarnosti, da zabrišejo mejo med nacionalnim in globalnim, med izobraževalnim in ponujenim. Veliko jih nekritično zavzame držo indolentnosti, letargičnosti in prepuščanja fluidnim tokovom. Kar pa je nevarno, zelo nevarno zanje, za njihovo prihodnost, kakor tudi za narod in jezik, ki mu pripadajo.
Ali kot je v svojem govoru omenil Max Davidovič, mladenič in domoljub, ki je to pridobil iz prve roke, v družini, ko so bili njegovi najbližji (dedek, babica) le kakšen kilometer stran od grozečega napada in hrumečih oklepnikov do takrat »ljudske« armade. Vendar pa večina ali skoraj vsi njegovi vrstniki v času, ko smo v Šengnu, z evri v žepu kot domačo valuto in z Erazmusovimi izmenjavami, vedo o domoljubju toliko kot o zraku, ki so ga pravkar vdihnili. Po navadi pa je tako, da stvari, ki jih ne poznaš, toliko manj ceniš, še manj pa jih znaš varovati. Pogum, ki so ga imeli takratni osamosvojitelji, mora biti vzor, kako ravnati v situacijah, kot je bila takratna. Eno stvar je potrebno poudariti, in sicer: enotnost, ki je bila dosežena v času osamosvajanja, nas poleg svoje enkratnosti zavezuje še k nečemu – dokazovanju vsake nove generacije. Le tako bo ta država, naša sedanjost, bolj trdna in varna.
Andrej Šter, slavnostni govorec na včerajšnji prireditvi v Poljčah ob 36. obletnici dogajanj prav tam, v tamkajšnjem centru, je dejal, da je bilo marsikaj na meji naivnosti. Poleg že izkazanega poguma in domoljubja je bilo priča tudi vedenje prenekaterih udeležencev, ki so se po zaključku umaknili v svojo zasebnost, vrt, delavnico, gostilno, zaselek, prihodnost pa prepustili tistim, ki so do včeraj zvesto služili ali pa jim vsaj niso nasprotovali, da je Slovenija tako pozno odšla. Tisti, ki so le suknjo zamenjali, miselnosti pa ne. Veliko lepih stvari si želimo, le realizirati jih ne znamo, pa ne zaradi tega, ker so slabe, ampak ker jih je osmislil nekdo drug, ki ga ne maraš in od tega ne boš imel nič. V takšnem kontekstu je bila nedavna ideja o ustavni večini razuma. Razuma, ki ga ni zmogla prebaviti niti polovica slovenskih prebivalcev. Tu mora odigrati pomembno vlogo politika. Žal danes politika tega ne zmore, kar so zmogli ljudje leta 1990 (plebiscit) in leta 1991 (razglasitev 25. 6. 1991), ko smo dejansko razglasili samostojnost slovenske države. Tukaj je pomembno poudariti, da ima Združenje za VSO posebno vlogo in odgovornost. Ne sme biti le združenje za ohranjanje zgodovinskega spomina in obujanje zaslug. Mora in sme biti prostor za argumentirano obrambo zgodovinske resnice in odgovornost do prihodnosti. Narod, ki ne zna pošteno ovrednotiti lastne zgodovine, bo težko gradil svojo prihodnost.
Pod črto
Dokončno, ampak resnično in dokončno, je potrebno, tako kot smo leta 1990 oziroma 1991 vedeli, da hočemo lastno državo, da se dogovorimo, kaj hočemo početi s svojo državo. Trenutna vladajoča konstelacija nam daje nekaj upanja, da je ta trenutek pravi za ureditev in osmislitev tega početja. Ni še prepozno, je pa nujno potrebno.
Uredništvo dodaja še uradno sporočilo Združenja VSO:
V Poljčah obudili spomin na odločitev za samostojno Slovenijo in poudarili odgovornost za njeno prihodnost
V NATO Centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah je v soboto, 7. novembra 2026, potekala slovesnost ob 36. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti. Na dogodku v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve so Alojz Peterle, Max Davidović in slavnostni govornik Andrej Šter zgodovinsko odločitev povezali z današnjimi izzivi države ter odgovornostjo za prenos osamosvojitvenih vrednot na mlajše generacije.
Pred slovesnostjo je v avditoriju centra potekal volilni zbor članov VSO. Po njegovem zaključku so se člani udeležili spominskega dejanja, pri katerem je Združenje VSO položilo venec k pomniku odločitve koalicije DEMOS za izvedbo plebiscita o samostojni Sloveniji.
Sledila je slovesnost Poljče 1990–2026, ki je bila posvečena srečanju poslancev koalicije DEMOS, članov vlade in strokovnih sodelavcev, ki so se 9. in 10. novembra 1990 v Poljčah odločili za plebiscitarno pot v samostojnost. Odločitev je vodila do plebiscita 23. decembra istega leta, na katerem so državljani izrazili voljo po samostojni in neodvisni Sloveniji.
Predsednik Združenja VSO in prvi predsednik slovenske demokratično izvoljene vlade Alojz Peterle je poudaril, da ohranjanje osamosvojitvenega izročila presega obujanje preteklosti. Združenje je opisal kot varuha ognja, ki ga je slovenskemu narodu prinesla slovenska pomlad, ter pozval k delu za prihodnost Slovenije doma, v zamejstvu in izseljenstvu.
Ob spominu na dogajanje pred 36 leti je pojasnil, da je odločitev v Poljčah pomenila spremembo strategije. Zaradi razvoja dogodkov v Jugoslaviji je po njegovih besedah prevladalo spoznanje, da bi bila ustavna pot do samostojnosti prepočasna in tvegana. Plebiscit je zato narodu omogočil neposredno odločitev o lastni državi. Osamosvojitev je s tem iz programske zaveze DEMOSA prerasla v projekt celotnega naroda, odgovornost za njeno izvedbo pa je prevzela vlada.
Pogled generacije, rojene po osamosvojitvi, je predstavil Max Davidović, član Mladinske sekcije VSO Triglav. Osamosvojiteljem se je zahvalil za pogum in tveganje, ki so ga prevzeli, da lahko mladi danes živijo v samostojni državi. Zgodovinsko pripoved je povezal z družinskim spominom na dedka, ki je ob začetku vojne leta 1991 z lovskim orožjem skupaj z drugimi domačini sodeloval pri obrambi domačega okolja ob meji.
Opozoril je, da njegova generacija svobodo, odprte meje in evropske priložnosti pogosto dojema kot nekaj samoumevnega. Vojna v Ukrajini po njegovih besedah opominja, da pravica naroda do odločanja o lastni prihodnosti ni zagotovljena za vedno. Sporočilo Poljč je prepoznal v pogumu, sposobnosti povezovanja ob skupnem cilju ter vsakdanji odgovornosti do države, ki se kaže v delu, poštenosti in udeležbi na volitvah. Vsaka generacija mora odločitev za Slovenijo potrditi znova, je poudaril.
Slavnostni govornik Andrej Šter, poslanec DEMOSA v Skupščini Republike Slovenije v letih 1990–1992, je osamosvojitev označil za politično, vrednostno in državotvorno zavezo, ki jo je treba uresničevati tudi danes. Plebiscit je po njegovih besedah pomenil izraz politične zrelosti naroda, sedanja odgovornost pa je zagotoviti učinkovito, pravično in varno državo, vredno zaupanja.
Poudaril je, da se kakovost države meri z delovanjem njenih institucij, pravno varnostjo, javnimi sistemi in enakimi možnostmi. Kritiko slabega delovanja države je opredelil kot izraz odgovornosti in želje po izboljšavah. Ob sodobnih varnostnih in geopolitičnih izzivih je opozoril, da članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO ne odpravlja odgovornosti Slovenije za prepoznavanje in zastopanje lastnih interesov.
Posebno pozornost je namenil vlogi Združenja VSO. To mora po njegovi oceni braniti zgodovinska dejstva, povezovati osamosvojitveno izkušnjo s sodobnimi vprašanji in mlade dejavno vključevati v svoje delo. Zavzel se je tudi za tesnejše sodelovanje z Muzejem slovenske osamosvojitve. Ob izraženi podpori prizadevanjem aktualne vlade je poudaril, da mora združenje od vsake vlade zahtevati odgovornost in spoštovanje demokratičnih standardov ter ohraniti samostojnost do dnevne strankarske politike.
Šter je sklenil z mislijo, da vrednote osamosvojitve pripadajo širši skupnosti in ostajajo temelj slovenske državnosti. Najboljše priznanje ljudem, ki so Slovenijo ustvarili in ubranili, je po njegovih besedah država, na katero bodo ponosni tudi otroci in vnuki.
V kulturnem programu je nastopil Slovenski vokalni kvartet, ki je z vrhunskimi pevskimi nastopi obogatil slovesnost.
Združenje VSO
Fotogalerija (avtorji fotografij VSO ter Vančo K. Tegov):
