Piše: Miro Petek
Na državni proslavi ob dnevu reformacije je dr. Ignacija Fridl Jarc odprla vprašanje, ki bi moralo ostati z nami tudi po prazniku: koliko velja beseda, če ji ravnanje ne sledi? Vprašanje sega precej dlje od slavnostnega odra. Seže v uredništva, parlament, univerzitetne predavalnice in do vsakega od nas, ki se ima za zagovornika svobodne misli. Posebej do tistih, ki drugim radi razlagajo, kaj smejo misliti.
V njenem govoru se je pokazalo, da o moči besede razmišlja komparativistka, ki je doktorirala o Platonovem nauku o resnici z vidika lepega in umetnosti. Humanistična širina ji je omogočila povezati Trubarjev čas z današnjimi vprašanji javnega govora in osebne odgovornosti. Nastop je presegel običajno praznično nizanje velikih imen in si zasluži vse priznanje. Poslušalcu je pustil misel, ki je ni mogoče pospraviti skupaj z mikrofoni in scenografijo.
Prebral sem lanski govor Aste Vrečko in primerjava je zgovorna. Vrečkova je od Trubarja hitro prešla k javnim storitvam, odločanju o telesu, okolju in h kritiki kapitala. Reformacijo je zmanipulirala kot priročno zgodovinsko potrdilo za njihov politični program. Pomembnost sodobnih vprašanj še zdaleč ne dokazuje, da lahko reformatorje kar razglasimo za njihove predhodne zagovornike.
Fridl Jarčeva je v ospredje vrnila vprašanje, ki ga leva politika tako rada potiska ob stran: iz česa je Trubarjevo delo sploh raslo? Iz njegove vere, predanosti slovenski besedi in prepričanja, da morajo dejanja slediti izrečenemu. Če govora postavimo v dialog: Vrečkova predvsem razlaga, katere njihove današnje politične zahteve naj bi potrjeval Trubar, Fridl Jarčeva pa poudarja, kaj njegova dediščina zahteva od nas.
To primerjavo sem vzel le zato, da lahko vidimo, kako je za Vrečkovo Trubar zelo priročen somišljenik, očiščen vsega, kar bi programu njene stranke Levica lahko nasprotovalo. Temu bi lahko rekli, da gre za prisvajanje zgodovine: preteklosti ne pustimo spregovoriti, ker smo ji vnaprej napisali današnji program.
Od takšnega ravnanja s preteklostjo ni daleč do ravnanja s sedanjostjo. Kadar si politika iz zgodovine izbere le tisto, kar ji pritrjuje, si ustvari priročne predhodnike. Kadar enako počnejo uredništva z izborom sogovornikov in mnenj, v javnosti ustvarjajo podobo soglasja. Kar bi to podobo zmotilo, ostane zunaj.
Ob prazničnem slavljenju Trubarja in slovenske besede bi si morali novinarji in uredniki zastaviti neprijetno vprašanje: komu danes omogočajo javno besedo in komu jo zaradi drugačnih prepričanj odrekajo? Bi argument drugače mislečega prebrali do konca ali bi najprej preverili, kateri medij ga je objavil? Bi presojali vsebino ali iskali razlog, da avtorja izločijo iz razprave?
Danes za izključevanje drugačne misli ne potrebujemo prepovedanih knjig in uradnih cenzorjev. Dovolj je uredništvo, v katerem politična pripadnost odloča, kdo je verodostojen in kdo sploh sme do besede. Naši so dobri, njihovi slabi. Pri prvih iščemo dobre namene, pri drugih skrite motive. Če urednik izbor tem, naslovov in sogovornikov podreja pričakovanjem političnega tabora, ki mu je blizu, politični narek deluje tudi brez telefonskega klica. Uredništvo že samo ve, katera vprašanja je koristno odpreti in katera zamolčati. Prav zato mora biti javna RTV pripravljena odgovoriti tudi na neprijetno vprašanje: po katerih merilih izbira goste in komentatorje ter kako zagotavlja, da mikrofon ne ostaja v krogu istih, politično sorodnih ljudi?
Javni zavod, ki ga financiramo ljudje različnih prepričanj, mora odpirati prostor tudi kompetentnim sogovornikom zunaj levega nazorskega kroga. Kadar o dostopu do besede odloča politična bližina uredništvu, strokovnost postane drugotna, javni mikrofon pa privilegij izbranih. Novinarska avtonomija ne more biti izgovor za izključevanje drugačnih pogledov. Plačevanje prispevka nam ne nalaga dolžnosti, da molče gledamo vedno iste obraze in poslušamo vedno isti prav.
