Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Človek, inteligentno bitje. Tako pravi sam o sebi. Izumil je denar, da bi lahko meril vrednost stvari, potem pa je začel meriti vrednost ljudi z denarjem.
Zgradil je meje, da bi ločil ljudi, ustvaril zastave, da bi se zaradi njih prepirali, ustanovil religije, da bi dokazal, čigav Bog je pravi, in izdelal orožje, da bi v njegovem imenu ubijal. Takšen je inteligentni človek. Najprej ustvari problem, potem pa porabi veliko časa in energije, da bi ga rešil. Osvaja vesolje, a ne zna osvojiti samega sebe. Išče življenje na drugih planetih, medtem ko uničuje življenje na svojem. Pošilja sonde na Mars, ne najde pa poti do srca. Umetni inteligenci zaupa prihodnost, sočloveku pa ne zaupa niti lastne denarnice.
Človek je prepričan, da se mora svet prilagoditi njemu. Ne razmišlja, kako bi sam živel v skladu s svetom, ampak kako bi svet uredil po svojih željah. Pri tem je zanimivo, da je človek izredno občutljiv za majhne stvari, za velike pa skoraj slep. Prizadene ga napačna beseda, spregledan telefonski klic ali predraga kava. Ne opazi pa, kako izginja narava, kako se izgublja človečnost in kako postaja svet, v katerem živi, vedno bolj tuj. Pomembno mu je, kaj si drugi mislijo o njem, ne pa, kaj on sam v resnici je.
Rad govori o svobodi, dokler vsi mislijo enako kot on. Govori o poštenju, dokler mu ne pride na pot prilika. Govori o ljubezni do narave, dokler mu ta ne stoji na poti do novega parkirišča. Morda je človek res samo optična prevara. Od daleč je videti veličasten, od blizu pa se pokaže, da za vsemi njegovimi izumi, nazivi, diplomami in velikimi besedami še vedno sedi bitje, ki si želi predvsem oblasti, varnosti, priznanja in več kot njegov sosed.
Civilizacija je postala velika predstava. Politiki obljubljajo nebesa, gospodarstveniki prodajajo prihodnost, vplivneži prodajajo svojo zasebnost, navadni ljudje pa kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo, z denarjem, ki ga nimajo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne marajo.
