Piše: Štefan Šumah
Naši vodilni socialisti so se v svojem evolucijskem razvoju dvignili na višjo stopnjo. Iz salonskih kaviarsocialistov so postali armanisocialisti (neplodnim razpravam in hedonističnim užitkom so dodali ekskluzivno embalažo) in zanimivo je pogledati ta crème de la crème samozvanih borcev za svobodo. Tudi nepoznavalec modnih trendov takoj opazi, da so (izjeme so dokaj redke) sploh mlajši, če že ne podvrženi modi, pa vsaj elegantno oblečeni v oblačila višjega cenovnega razreda (obleka za vsaj pol delavske plače) in ne moti jih, da te obleke izdelujejo gnile kapitalistične korporacije, proti katerim se deklarativno borijo. V njihovem boju za oblast pa obstajajo še vedno stare parole, ki privabljajo naivneže: socialna enakost, izkoriščevalski kapitalizem, bratstvo, svoboda …, hkrati pa so si našli tudi nove tržne niše, kot so istospolni, manjšine, kršenje osebne svobode, s katerimi si želijo še naprej omogočati pritok denarja v svoje žepe in ohranjati privilegije.
Skozi svojo evolucijo pa so razvili tudi mnoge primere medsebojno koristnih interakcij. Tako sodelujejo z bleferji tipa Steve Jobs slovenske energetike (ki bi ga lastniki v gnilem kapitalizmu takoj nagnali, saj glede na promet podjetja ustvarja zanemarljiv dobiček), vrhunskimi menedžerji, katerih poslovni uspeh temelji na zadolževanju, osebna ekonomija pa na odpisih davčnih dolgov s strani države, in damjani murki slovenske ekonomije, katerih najvišji znanstveni dosežek je dobra prodaja samih sebe.
Socialistični dvor pa potrebuje tudi dvorne norčke, ki si prav tako želijo svoj kos kolača. Ob samooklicanih umetnikih lahko v to kategorijo uvrstimo tudi cel kup t. i. razumnikov. Hayek je jasno povedal, da inženirji duš ne morejo obstajati, vsaj na dolgi rok ne. Očitno pa so nekateri t. i. slovenski razumniki (kot imenujejo sebe) oziroma ugledni intelektualci ali akademiki (kot jih imenujejo mainstream mediji) še vedno obsedeni s to idejo. In kot sopotniki levih politikov poskušajo prodajati različne oblike socializma ne glede na to, da njihov akademski ugled in domet sežeta le do Karavank in Škofij. Podobno je trdil tudi Misses, in sicer, da privlačnost, ki jo razumniki gojijo do socializma, izvira iz njihovega lastnega občutka osebnega neuspeha, iz katerega se je izcimila nekakšna kronična intelektualna negotovost. Ker jim ne gre v račun, kako da so oni, ki so (predvsem po lastnem mnenju) tako dragoceni za družbo, tako slabo plačani glede na neizobražence iz zabavne industrije in športne zveznike, ki zaslužijo sto ali še višji večkratnik njihove plače. In ti intelektualci so prepričani, da bi v socializmu njihova prava vrednost šele zares zasijala, da bo z bogato obložene mize padlo kaj drobtinic tudi njim.
Če pa tej pisani množici denarja lačnih posameznikov dodamo slovenske lukaszce z FDV in filozofske fakultete, npr. profesorja novinarstva, ki mrtvo hladno laže in izkrivlja dejstva, ali pa profesorico novinarstva, ki ni nikdar napisala resnega članka oziroma nima za sabo niti ure novinarskega dela, lahko pa trosi nebuloze in neumnosti, ki jih nato mainstream mediji prodajajo kot suho zlato, je slika socialistične idile popolna.
In kaj druži to pisano množico? Nič drugega kot samo ljubezen, ljubezen do oblasti in denarja, denarja in oblasti. Da ne bom preveč krivičen, poleg ljubezni do oblasti in denarja pri njih obstaja tudi ljubezen do umetnosti. Tak primer umetnosti so na primer vrhunske švicarske ure, ki so že same po sebi umetnine, in seveda sveta trojica avtomobilizma, ki izvira iz gnilega nemškega kapitalističnega sistema: mercedes, audi in BMW. Jap, in če pri vsem tem lahko zanemarimo oblast, denar in umetnost, lahko mirno rečemo, da če leta 45 ni bilo Nemcev brez partizanov, v sedanjem času ni pravih partizanov (beri socialistov) brez Nemcev.
Štefan Šumah je raziskovalec korupcije in vedenjske ekonomije na raziskovalnem inštitutu.
