Piše: Gašper Blažič
Vstopili smo v leto, ki bo zaznamovano kar s trojnimi volitvami, torej volitvami v državni zbor, volitvami predsednika republike in nato še lokalnimi volitvami. Zato je mogoče pričakovati, da bo letošnje leto politično zelo vroče.
Za slovensko politiko je namreč značilno, da se na obzorju vedno znova in znova pojavljajo reciklaže političnih strank v novih preoblekah po formuli »novih obrazov«. Torej, ljudem ponuditi nekaj novega in svežega, s tem pa zakriti jedro takšne politične izbire, to pa je nadaljevanje stare tranzicijske politike, kot smo jo bili vajeni pred prihodom sedanje vlade. Zato ne preseneča, da nekatere javnomnenjske agencije v svoje anketne izbire že vključujejo stranke, ki niti še niso nastale. Kar je dokaj perfiden način usmerjanja javnega mnenja. Nekdaj so namreč to počeli na skrivaj, sedaj že javno.
A preden se posvetimo možnim novim strankam, ki bodo čez dobre tri mesece vstopile v volilno tekmo, si nekoliko oglejmo slovensko politično zgodovino od leta 1990 naprej.
Pred skoraj 32 leti je Slovenija, takrat še kot del Jugoslavije, dočakala prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Velikokrat jih imenujemo »prve demokratične volitve«, čeprav je bilo demokratičnosti dejansko zelo malo, saj so volitve potekale po nekoliko modificiranem kardeljanskem sistemu, kar pomeni, da s(m)o volivci imeli možnost vplivati na sestavo dveh od skupno treh tedanjih zborov republiške skupščine (saj državnega zbora tedaj še nismo poznali, ker je veljala še stara kardeljanska ustava iz leta 1974). Velika anomalija tega sistema je bila, da je tretji zbor skupščine – zbor združenega dela – dejansko imel enako pravico glasovanja, čeprav je bil veliko bližnje sedanjemu državnemu svetu kot državnemu zboru, ker pa so volitve vanj potekale preko delovnih organizacij, kjer so partijski organi imeli še vedno zelo velik vpliv, je to pomenilo zelo veliko tveganje za normalno delovanje skupščine. Demosove stranke so v tistem času predstavljale »nove obraze«, vendar brez znatne medijske podpore. Kljub temu je Demosu uspelo sestaviti vlado, manj uspešen pa je bil pri volitvah predsednika in članov predsedstva RS, kjer so prevladali obrazi iz sveta etablirane politike.
Da bi nekoliko bolje razumeli tedanjo situacijo, se ozrimo še nekoliko bolj nazaj, v april 1989. V tistem času so namreč potekale neposredne volitve slovenskega člana jugoslovanskega državnega predsedstva. SZDL je v kandidacijskem postopku skozi selekcijo nazadnje ponudila dva kandidata, ki sta prihajala iz gospodarsko-finančnega miljeja, to sta bila dobro poznani predsednik slovenske gospodarske zbornice Marko Bulc in slabo poznani mladi zasavski bančnik Janez Drnovšek. Tedanji režim se je zaradi zavedanja, da se vzhodnoevropski blok sesuva vase, odločil za neke vrste referendum, s katerim je lahko partijska vrhuška preverjala razpoloženje ljudi. Bitka je bila še toliko bolj prestižna, ker je bil slovenski član predsedstva že od 15. maja 1989 dalje tudi predsednik predsedstva SFRJ za dobo enega leta – torej predsedovanje Slovenije jugoslovanski federaciji, če uporabimo nekoliko sodobnejši izraz. Zmaga Drnovška je bil dober pokazatelj, hkrati pa tudi poskus rdečega režima, da bi izven dotedanjih političnih vzorcev poskušal rešiti Jugoslavijo, saj so v navezi med Drnovškom in novim jugoslovanskim premierjem Antejem Markovićem videli tandem, ki bi lahko rešil Jugoslavijo pred hiperinflacijo ter ji dvignil mednarodno kredibilnost, saj se je v tistem času že vzpenjal beograjski »vožd«, Kosovo pa se je utapljalo v spirali nasilja.
Kot je znano, ta poskus rešitve krize ni uspel – Jugoslavija se ni obdržala, Slovenci smo se preko plebiscita odločili za samostojnost, potem ko je val nasilja pljusknil v Knin in se pomikal proti (tedaj še administrativni) meji s Slovenijo. Drnovšek, tedaj že izurjen diplomat, si je preko medijske prepoznavnosti nabral dovolj simpatij, da je lahko kljub svojim intimnim stališčem do razpada Jugoslavije že kmalu po mednarodnem priznanju Slovenije najprej zasedel stolček naslednice ZSMS, torej liberalnih demokratov, kmalu zatem pa še vlade. Vendar vemo, da takrat že ni bil več »novi obraz«. Sledile so njegove tri volilne zmage na parlamentarnih volitvah in nato še na predsedniških, kjer pa ga je nato ustavila huda bolezen. V tem času so se že pojavljali novi politični dejavniki: nekatere stranke so iz parlamenta izginile (denimo razpadla SDZ, pa tiste, ki so se pridružile liberalnim demokratom…), v parlamentarnih klopeh so se pojavile nove (leta 1992 SNS, leta 1996 DeSUS, leta 2000 Stranka mladih Slovenije ter NSi), nekatere so se vmes prenovile in »odebelile« (ZKS-SDP je postala ZLSD, danes SD; Liberalno-demokratska stranka se je preimenovala v Liberalno demokracijo Slovenije). Milan Kučan je prav tako še dvakrat stopil na najvišji vrh slovenske politike (1992, 1997). Če izvzamemo volilni uspeh Podobnikove SLS leta 1996 (takrat je stranka dosegla drugo mesto), se v slovenskem političnem prostoru ni pojavljalo kaj dosti »novih obrazov« – preprosto zato, ker jih nomenklatura še ni potrebovala. Celo v času prve Janševe vlade, ko je iz frakcije razpadajoče LDS nastala stranka Zares, še ni prišlo do preboja »novih obrazov«, saj so »strici« prisegali na ustaljeno politiko: leta 2008 je prvo mesto na volitvah dosegla SD, ki jo je že enajst let vodil Borut Pahor, sedanji predsednik republike. Kot dokaj svež obraz v politiki se je malo pred tem pojavila Katarina Kresal v vlogi predsednice LDS in nato ministrice za notranje zadeve, istočasno pa se je na predsedniški vrh prebil dotedanji diplomat in profesor dr. Danilo Türk, ki se je javnosti takrat zdel »vreden tveganja« v nasprotju z dobro znanim Lojzetom Peterletom, ki je do tedaj veljal za favorita. To pa je že nakazovalo določene spremembe stare nomenklature v tehnologiji osvajanja oblasti z »demokratičnimi sredstvi«.
Prvi bolj ambiciozni poskusi zasejati v strankarsko politiko »nekaj novega« so se tako pojavili šele nekje po letu 2010. Kot je znano, so predstavniki najbolj znanih neokomunističnih »stricev in tet« leta 2011 prikorakali na ljubljanski magistrat, kjer je že kakih pet let uradoval Zoran Janković – slednji se je na ljubljanski županski stolček prebil preko avreole politično odstavljenega gospodarstvenika in po velikih razočaranjih zaradi dveh dokaj slabo učinkovitih dam v ljubljanski mestni hiši (Vika Potočnik, Danica Simšič). Pozitivna Slovenija, kot se je imenovala Jankovićeva lista na državni ravni, je pobrala dovolj kadrovskega naboja iz propadle LDS in hkrati za seboj potegnila tudi dovolj medijske pozornosti, da je lahko slavila prvo mesto, medtem ko so na drugi strani mainstream mediji zbijali rejtinge SDS z novimi in novimi konstrukti. V vmesnem času se je tudi že oblikovala Virantova Državljanska lista, ki je kasneje predstavljala jeziček na tehtnici. Poskus z Jankovićem kot premierjem seveda ni uspel, prišlo je do nastanka razvojne koalicije in nove Janševe vlade, a le za kako leto in pol, saj se je v vmesnem času zgodila afera z računskim sodiščem, ki je pomenila povod za razpad koalicije ter izvolitev nove vlade z Alenko Bratušek, ki je na vrhu PS začasno nasledila Jankovića, nato pa se »odcepila« od stranke s stranko Zavezništvo (danes SAB).
Vse, kar je sledilo v naslednjih letih, je pokazalo, da gre za lansiranje t. i. instant strank. Leta 2014 se je slovenski politiki zgodil »etični« dr. Miro Cerar s stranko, ki je bila sprva poimenovana kar po njem. Izkazalo pa se je, da je šlo za projekt, ki so ga Golobičevi kadri dejansko ukradli svojemu staremu nasprotniku Petru Jamnikarju, ki je pred tem postavljal lokalno strukturo stranke. Zdi se, da je bil ta projekt z »novimi obrazi« za staro nomenklaturo še najbolj uspešen doslej, a spet le za kratek rok: vmes se je težišče premaknilo k Listi Marjana Šarca, ki pa ni dosegla prvega mesta, a vseeno je bilo tedaj koalicijskih glasov dovolj za sestavo Šarčeve vlade vse do famoznega meta puške v koruzo. Vmes je SMC, tedaj že imenovana Stranka modernega centra, zdrsnila na raven svoje realne moči, še posebej po tistem, ko je prestopila iz Šarčeve v Janševo koalicijo in so jo zapustili (nekateri tudi kasneje) nekateri znani člani, vključno z ustanovnim predsednikom Cerarjem.
In kaj nas čaka letos? Zdi se, da še nikoli doslej ni bilo toliko možnih novih strank, ki bi se lahko vsaj prebile v parlament. Tako se pojavljajo razne anticepilske populistične stranke, prav tako vsaj dve ekološki stranki (eno od njih vodi nekdanji državni sekretar Jure Leben), na novo strankarsko pot stopa predsednik DZ Igor Zorčič, v javnost se ponovno vrača Aleksandra Pivec s stranko Naša dežela, SMC se je po združitvi z Gospodarsko-aktivno stranko preimenovala v Konkretno, v javnosti se že dlje časa pojavlja zveza strank Povežimo Slovenijo. A seveda je ost medijske pozornosti obrnjena tja, kjer stranke niti še ni: namreč pri dr. Robertu Golobu, ki skuša ponoviti Jankovićevo formulo iz leta 2006, namreč igrati vlogo politično odstavljenega gospodarstvenika. Vendar pa bo zelo težko prepričal egalitaristično usmerjeno slovensko javnost: najprej zaradi plače, nato zaradi populističnih puhlic, s katerimi postaja nevaren konkurent strankam KUL, prav tako pa tudi zato, ker ne gre za nov obraz v politiki, ampak za človeka, ki je bil že leta 1999 državni sekretar iz kadrovskega nabora LDS. In seveda je tudi tokrat možno, da mu bo javnost, če ji bodo tako sugerirali inženirji človeških duš, oprostila vse te grehe, tako kot jih je leta 2011 oprostila Jankoviću, ki za večji del javnosti nenadoma ni bil več »lopov«, ampak primer uspešnega gospodarstvenika, ki se odlično znajde v politiki. No, vsaj tako se je mnogim zdelo…
Če sedanjo situacijo ocenimo takole čez palec, lahko ugotovimo, da gre sedaj najbolj za nohte prav strankam Koalicije ustavnega loka, torej SD, LMŠ, Levica in SAB. Populistične krilatice iz njihovih vrst kažejo na hudo nervozo, še posebej sedaj, ko morajo tekmovati še z Zorčičem, Golobom, Lebnom in anticepilskimi strankami. Zato bi bilo za sedanje vladne stranke najpametneje, da tovrstne prepire pustijo pri miru in počakajo, da bodo politična trupla sama priplavala navzdol. Konec koncev sta zavzemanje za razvoj ter povezovalnost tisti lastnosti, ki motivirata volivce, da izrečejo aktivno zaupnico vladi.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
