Piše: Tanja Brkić (Nova24tv)
“Pomislite. Tu pa gre za najvišjega sodnika v državi. Prizadet sem … Gre za degradacijo sodniške poklica,” je afero Masleševa diploma za Prava portal komentiral nekdanji okrajni sodnik, sedaj upokojenec.
Potem ko je pod bila pod vprašaj postavljena izobrazba oziroma diploma vrhovnega sodnika in nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča RS Branka Masleše, so se začele razkrivati še ostale sporne zadeve v zvezi z njegovo celotno kariero. Od tega, da je nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča RS naredil pravosodni izpit na zelo sporen način in to brez potrebnega pripravništva, do tega, da tudi če bi bil nesporno opravljen, ga zakonodaja ne bi priznavala na osnovi zakona o pravosodnem izpitu iz leta 1972. Enako velja za zakon o sodniški službi iz leta 1980 in zakon o sodniški službi iz leta 1994, kjer je zapisano tudi, da bi se sodnikom, ki so kršili človekove pravice, prenehal mandat. V tem primeru bi se moral prenehati prav za Maslešo, za katerega so se v preteklosti večkrat pojavljali očitki, da je v nekdanjem režimu kot sodnik kršil človekove pravice. To je že leta 2000 ob glasovanju Masleše za vrhovnega sodnika izpostavil takratni poslanec Janez Janša.
Novinar Luka Perš je ob svojem raziskovanju komuniciral tudi z enim od okrajnih sodnikov, ki ima celotno zadevo z afero Masleševe diplome za skrajno žaljivo, pri tem pa se sklicuje na dejstvo, da so morali zaradi spremembe zakonodaje vsi ponovno opravljati pravosodni izpit, tudi če so ga prej že opravili, in zakaj so ga morali oni, če ga sedanjemu vrhovnemu sodniku Branku Masleši ni bilo treba. “Pomislite. Tu pa gre za najvišjega sodnika v državi. Prizadet sem … Gre za degradacijo sodniške poklica,” je dejal nekdanji okrajni sodnik, sedaj upokojenec.
Listini nista pravi
Omenjeni sodnik je moral po 40 letih dela na prekrških opraviti pravosodni izpit, kmalu za tem pa se je upokojil. Taki so bili pogoji leta 1992 in v primeru, da ga ne bi opravil, kot ga ni opravila ena od njegovih sodelavk, bi izgubil status sodnika in do upokojitve delal kot strokovni sodelavec, kot se je zgodilo njegovi kolegici. S primerom, da niti v mesariji ne moreš delati brez ustrezne izobrazbe, pa je ponazoril, kako pomembna je šele izobrazba pri nekom, ki konec koncev odloča o usodi ljudi. Kot problem, ki nastane ob taki degradaciji sodniškega poklica, je izpostavil tudi, da so sodniki kljub temu tiho, “sodniki so ob taki degradaciji tiho kot miši. Nihče niti ne pisne. Tako strah jih je. Namesto da bi med njimi završalo. S čemer bi si rešili ugled. Nič. Strah vsepovsod. Gruča prestrašenih uradnikov. Kako tako prestrašeni lahko sodijo? Vedno je bilo tako. Večne grožnje, sam strah v tej hierarhiji.”
Nekdanji sodnik je v svojih besedah naložil celotno odgovornost na sodnike ravno zato, ker ostanejo tiho, čeprav nekatere stvari vedo, menil pa je, da je za to odgovorno “kolesje” sodstva. “Ne gre samo za moralno spornost. Ti listini nista pravi. Njegovi listini sta krivi. To mora sicer dokazati država, ne on. Ker za mene on, dokler se ne dokaže drugače, ni sodnik. Listini nista pravi.” Maslešo je označil kot storilca kaznivega dejanja, ki bi moral biti za to preganjan, vendar bi bilo to nesmiselno glede na dejstvo, da se je to zgodilo 11 let nazaj in da je primer zastaral, “pregon žal ni več mogoč, treba pa je reči bobu bob,” je sklenil.
