1.9 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Obeležujemo 33 let od zgodovinskega plebiscita: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!”

Piše: C. R.

S 179 glasovi za je republiška skupščina 23. decembra 1991, na prvo obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije, sprejela novo ustavo. S tem je država dobila najpomembnejši akt za konstituiranje svoje državnosti, s čimer se je odpravila tudi velika ustavna in splošna zakonska nepreglednost.

Skupščina Republike Slovenije se je odločila za spoštovanje načela kontinuitete ustavnorevizijskega postopka. Novo ustavo je sprejela na podlagi določb ustave iz leta 1974 o postopku za spremembo ustave, ki so bile deloma spremenjene s šestimi točkami amandmaja LXVIII k tej ustavi. Prehodne in končne določbe te ustave so uredile njeno uveljavitev, izvedbo in uporabo. Ustava kot celota je bila uveljavljena z dnem razglasitve. Na ta dan so vse določbe ustave začele veljati in so se tudi začele uporabljati, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni bilo določeno drugače. Ustava je torej razlikovala med pravno veljavo ustavnih določb ter njihovo izvedbo in dejansko uporabo.

Prehod med obema je zagotavljal ustavni zakon za izvedbo te ustave, ki je med drugim urejal, da: predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve te ustave, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu s to ustavo, je treba z njo uskladiti najpozneje do 31. decembra 1993; do uskladitve z ustavo oziroma izteka uskladitvenega roka ni mogoče začeti postopka za oceno ustavnosti predpisov in drugih splošnih aktov, sprejetih do razglasitve Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ali prevzetih z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, razen če ti predpisi in drugi splošni akti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine;

Ustava RS. (Foto: sta)

se prve volitve v državni zbor in državni svet opravijo najpozneje eno leto po sprejemu te ustave; do izvolitve predsednika Republike Slovenije opravlja njegove funkcije, kakor jih določa ta ustava, Predsedstvo Republike Slovenije; prve volitve predsednika republike se opravijo hkrati z volitvami v državni zbor; Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije nadaljuje delo kot vlada, po določbah te ustave; sodniki ustavnega sodišča, sodišč in javni tožilci opravljajo funkcijo do izteka mandatne dobe, za katero so bili izvoljeni ali imenovani; do sprejema zakona iz 68. člena te ustave tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin. Zgodovinske dimenzije sprejetja ustave.

Demosova predvolilna prednostna naloga je bila ustavna pot do samostojne države
Kot je zapisal prof. dr. Peter Jambrek, je bila posebnost socialno-politične dinamike druge polovice leta 1990 in 1991 vzajemna pogojenost ustavnega, oblastnega in osamosvojitvenega procesa. Demosova predvolilna prednostna naloga je bila “ustavna pot do samostojne države”, se pravi ljudsko glasovanje (referendum) o novi ustavi, ki naj v končni osamosvojitveni določbi uredi izstop iz Jugoslavije. Vzporedna je bila strategija suspenza celotnega jugoslovanskega zveznega pravnega reda na podlagi posebne deklaracije novoizvoljenega parlamenta (skupščine) o neodvisnosti. Kmalu po konstituiranju je novi slovenski parlament sredi poletja leta 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki je imela pomembne, vendar od pričakovanih precej manj korenite učinke pretežno politične narave.

Foto: Demokracija

Zato je tudi po njenem sprejemu ohranila prednost državna osamosvojitev na podlagi ustavnega referenduma. Vendar je ta strategija vsebovala za tedanjo Demosovo oblast nenačrtovano, čeprav ne povsem nepredvideno past, lahko bi rekli kolateralno škodo. Z razglasitvijo nove ustave bi Demos izpolnil obe svoji glavni obljubi Slovencem, ustavno demokracijo in neodvisno državo. Celovita izpolnitev te dvojne obljube bi verjetno zahtevala tudi predčasne volitve v nove ustavne organe – in s tem samoukinitev Demosove oblasti. To se je tudi v resnici zgodilo, čeprav leto in pol pozneje, po sprejemu ustave decembra 1991, tako da je bil mandat prve Demosove parlamentarne večine in s tem vlade prepolovljen. V to past sta bili od poletja 1990 dalje ujeti obe strani.

Demosov ustavno-nacionalni program je pomenil tudi politično odrekanje v korist tranzicijskih sil
Demos bi lahko dosegel svoje ustavne – in do novembrske plebiscitne odločitve v Poljčah tudi nacionalne – cilje le tako, da bi se odpovedal trenutni oblasti, opozicija pa je lahko upala na ponovno zavzetje oblasti le, če bi privolila v ponujeno ustavo v paketu z državno osamosvojitvijo. Ta past je od razglasitve neodvisnosti države dalje opozicijo v resnici silila v sklenitev celovitega in hitrega ustavnega kompromisa, Demos pa v predčasne volitve. Vložki v tedanjo politično trgovino so bili veliki in ko sta si Milan Kučan in France Bučar na slavnostni seji ob razglasitvi nove ustave segla v roke, vsak tudi v imenu svojega političnega bloka, je bilo jasno, da sta oba nekaj dobila in nekaj izgubila: Kučan je za svoje tovariše pridobil možnost predčasne ponovne osvojitve trenutne oblasti, Bučar pa uresničitev Demosovega ustavnega in nacionalnega programa.
Koalicija Demos je na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 dosegla rahlo večino, tako da je lahko sestavila vlado. Je pa zanimivo, da sta bila v vladi najmanj dva predstavnika tedaj opozicijske SDP. (foto: posnetek zaslona)

Sprejem korenito nove ustavne ureditve v poldrugem koledarskem letu je bil izjemen državotvorni dosežek. Istočasno je bil leta 1990 hiter odhod iz Jugoslavije utemeljen in nujen. Plebiscitna zahteva je presekala ta vozel in omogočila naslednje: prvič, da je bil izveden Demosov nacionalni program v približno najugodnejšem roku; drugič, da je dobil predsednik tedanje skupščine Bučar dovolj časa za uveljavitev programa ustavne demokracije, kakršnega je vsebovala že pisateljsko-sociološka ustava; in tretjič, da je opoziciji lahko dovolj učinkovito ponujal korenček predčasnih volitev v zameno za liberalno ustavno zasnovo.

Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!
Kljub grožnjam iz Beograda je bil 23. decembra 1990 izveden plebiscit. V najbolj usodnih trenutkih smo kot narod združili moči, pokazali pogum in na krilih enotnega duha odšli na volišča ter v absolutni večini oddali glas ZA samostojno Slovenijo. Uradni rezultati so bili razglašeni tri dni kasneje in postalo je jasno, da si kot narod želimo živeti v lastni državi in da je treba osamosvojitvene procese nadaljevati. Glasovanja o osamosvojitvi se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh je glasovalo za slovensko osamosvojitev. V tistih nepozabnih dneh so po vsej Sloveniji odmevala besede dr. Jožeta Pučnika“Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!”

Slovenski državljani so se 23. decembra 1990 množično odpravili na glasovanje na plebiscitu. (foto: posnetek zaslona)
Dosedanji generalni konzul Zvezne republike Nemčije v Ljubljani in novi veleposlanik ZRN v Sloveniji dr. Günter Seibert je v prostorih slovenskega predsedstva predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Kučanu izročil pismo predsednika ZRN Richarda von Weizsäckerja, s katerim je Nemčija tudi uradno priznala Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. V pismu je med drugim zapisal: “Gospod predsednik, v veliko čast mi je sporočiti Vam, da Zvezna republika Nemčija priznava Republiko Slovenijo kot neodvisno državo.

Nemčija je priznala slovensko neodvisnost
Nemško ljudstvo pozdravlja Slovenijo kot novo članico neodvisnih držav sveta. S samoodločbo je Vaša država na demokratičen in državnopraven način stopila na pot neodvisnosti. Republika Slovenija bo človekove pravice in pravice manjšin v celoti zagotavljala. Priznava obveznosti, ki izhajajo iz Združenih narodov, zaključnih sklepov iz Helsinkov in pariške listine za novo Evropo. Tu je pomembno tudi pravno načelo, da se sporna vprašanja ne smejo reševati z nasiljem … V imenu nemškega ljudstva in v svojem imenu želim Vam, gospod predsednik, in slovenskemu ljudstvu veliko sreče in uspehov.”

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine