Piše: Gregor Preac
Na poti se popotniku zmeraj veliko dogaja. Ne nazadnje popotnik noče imeti instantnega življenja z agencijo in zaspanim, dolgočasnim letoviščem, kjer je vse predvidljivo. Ali instantnega življenja s pisarno, tovarno, supermarketom, pa je popotnik zato popotnik. In da mi je srednji vek tretjega sveta lažji, jemljem vse tu kot komedijo, četudi je sociološko in psihološko, politično, gospodarsko, versko gledano povečini tragedija. Korona je zadeve še poslabšala, ker so te države močno odvisne od turizma.
Na nedeljskih tržnicah v Maroku zdaj ljudje množično prodajajo še najbolj uborne in pošvedrane reči, število beračev se je, kot kaže, v zadnjih letih potrojilo. Nasploh že tako v islamu vsi nenehno govorijo le o denarju (feluz), ker ga ni ali ga je malo. No, moka, kruh, sladkor, plin, elektrika, voda so tako v Maroku kot v Egiptu in še kje močno subvencionirani in že vsak droben poskus majhnega dviga cen pripelje do nemirov ali revolucije.
No, še bom “ujetnik” Maroka ali islama. Maroška vlada je zaradi korone omikron (kaže, da bo vsaka črka grške abecede prišla na vrsto) prepoved letov v državo in iz nje podaljšala do konca leta. Tako so mi ukinili že drugi vnaprej kupljeni let. Nič zato, če ni A, bo B ali C. Do repatriacijskih, evakuacijskih letov, ki so nesramno dragi, birokratski, policijski, na vrat na nos mi ni!
S tem “begom” bi priznal poraz, nezmožnost samoobvladovanja dogajanja, nasploh mi ni do stresnih, abruptnih prekinitev, ne do nobenega mentalnega in drugega nasilja. V islamu je pač veliko državnega (nedemokracije, nepluralizma), policijskega (bakšiš), socialnega, verskega in predvsem družinskega nasilja. Ni bilo prvič, da sem kje tu kar na ulici ali na obali naletel, kako mož ali brat ali ljubosumen ljubimec kot žival pretepa dekle, ženo, jo brca na tleh, vleče za dolge lepe lase; takrat pozabi, da jo je prej silil nositi ruto pa nikab ali burko. Domačini (z menoj vred) pa se raje umaknejo. Kot tujec se tu ne bom vmešaval; ne nazadnje ima ta tip moških tu zmeraj s seboj žepni nož. Drobne bande in obračuni so v naseljih redni; zato tudi zarasle brazgotine od noža (sikin).
Če tu ni velikih težav z alkoholom, je z drogami in zadrogiranci. Ne nazadnje je Maroko največji oskrbovalec s kanabisom ali travo pa hašišem Francije, Španije, Nizozemske. Ladje redno pristajajo v Marseillu, Rotterdamu, v Cadizu, polne narkotikov. V navezi s policijo, uradniki. Ta mafija je tudi migrantska mafija in tako bi se morala tudi Slovenija zamisliti, da so s kolonami migrantov tudi konvoji drog in obratno, pa še bolj skorumpirana policija, obmejni organi, uradništvo, politika!
Znati tu braniti svojo čast, pravočasno kdaj zaigrati močnega, balkanskega, možatega, grobega moškega. O veri, politiki, kralju, spolnosti je bolje, da se tu ne govori. Sploh pa ne v večjih kavarnicah, kjer mrgoli policije v civilu. Imajo pa Maročani precej skupnega z našimi Primorci: na mnogih golih vzpetinah ob obali ali glavni cesti so iz belih kamnov sestavili titoizmu podobne malikovalske napise “Allah, Watan, Malik” (Bog, domovina, kralj)!
O tem, kako me v Sloveniji išče policija zaradi prijave za sovražni govor, ker iz islama pišem o islamu, sicer precej omiljeno, pa naslednjič. Kaže, da me moj prijatelj Piki Alah, ko ne morem domov, tu v Maroku varuje pred slovensko socialistično milico!
Gregor Preac je pisatelj, pesnik, novinar, fotograf in popotnik
