Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
V zvezi z diplomo Branka Masleše se poraja tudi pomembno vprašanje, kako je prišel do pravniškega državnega izpita (PDI), ki je eden od pogojev za opravljanje sodniške funkcije. Sodniku Masleši je bil priznan PDI po specialni milejši ureditvi iz leta 1980 na podlagi Zakona o vojaških sodiščih, ki jo Ustava prepoveduje. Zato bi po najnovejši sodni praksi ESČP iz zadeve Xero Flor proti Poljski lahko pri vseh zadevah, v katerih je sodil, prišlo do kršitve pravice do zakonitega sodnika iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Kot izhaja iz splošno dostopnega življenjepisa sodnika Branka Masleše, naj bi leta 1975 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Sarajevu. Po diplomi in odsluženem vojnem roku je do leta 1980 delal kot namestnik javnega tožilca na Občinskem javnem tožilstvu II. v Sarajevu. 1. aprila 1980 je bil izvoljen za sodnika na kazenskem oddelku Temeljnega sodišča v Kopru. Do izvolitve za višjega sodnika je bil vodja kazenskega oddelka na Temeljnem sodišču v Kopru. 18. oktobra 1984 je bil izvoljen za sodnika Višjega sodišča v Kopru, v stalni sodniški mandat na mesto višjega sodnika istega sodišča pa je bil izvoljen 18. oktobra 1994.
Če je bil 1.aprila 1980 izvoljen za sodnika v Sloveniji, so zanj glede izpolnjevanja pogoja PDI veljale prehodne določbe Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/1980 in nasl.; v nadaljevanju ZPSII), ki je začel veljati 15. aprila 1980. Tako je drugi odstavek 50. člena ZPSII določal, da so “s pravosodnim izpitom po tem zakonu izenačeni tudi sodniški in odvetniški izpit, izpit za nižjega pravnega referenta, opravljen do 29. decembra 1955 pred republiškim upravnim organom, pristojnim za pravosodje ali javnim tožilstvom Ljudske republike Slovenije ter drugi izpiti, ki so bili po dosedanjih predpisih izenačeni s sodniškim, odvetniškim oziroma pravosodnim izpitom in jim je obstoj teh pravic priznan z odločbo republiškega upravnega organa, pristojnega za pravosodje.” Tretji odstavek ZPSII pa je določal, da je “s pravosodnim izpitom izenačen izpit, ki ga opravijo oficirji pravne službe in vojaški uslužbenci Jugoslovanske ljudske armade kot diplomirani pravniki, če je program obsegal pravna področja iz 15. člena tega zakona.“
15. člen ZPSII je določal, da pripravnik, ki se usposablja za dela in naloge sodnika, javnega tožilca, javnega pravobranilca, odvetnika in sodnika za prekrške, opravlja posebni del strokovnega izpita (v nadaljnjem besedilu: pravosodni izpit) iz naslednjih pravnih področij:
– samoupravno organiziranje združenega dela, družbenoekonomski odnosi delavcev v združenem delu in postopki pred samoupravnimi sodišči;
– lastninsko-pravna razmerja, obligacijsko pravo in civilno procesno pravo;
– kazensko-materialno in procesno pravo, pravo gospodarskih prestopkov in prekrškov.
Ustni del izpita se opravi iz vseh treh pravnih področij iz prejšnjega odstavka. Pismeni del izpita je praktična naloga iz enega izmed pravnih področij iz prejšnjega odstavka, ki si ga izbere kandidat.”
To pomeni, da mora bodisi obstajati odločba republiškega upravnega organa, pristojnega za pravosodje, ki mu je “nostrificirala” civilni izpit, ki je bil enakovreden PDI. Kar se lahko preveri pri pristojnih organih. Po preverjanju Nove24TV tega nimajo ne na sodišču v Kopru, niti v Sodnem svetu.
Ustava prepoveduje vojaška sodišča
Skladno s takrat veljavnimi predpisi je sodnik Masleša do PDI prišel brez “nostrifikacije” zgolj z diplomo pravne fakultete in vojaškim izpitom JNA na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o vojaških sodiščih (Uradni list SFRJ 4/77 in nasl.), po katerem je bil za sodnika vojaškega sodišča prve stopnje lahko postavljen oficir pravne službe, ki je diplomirani pravnik in je napravil izpit za majorja pravne službe ali pravosodni izpit. Ali je program izpita obsegal navedena pravna področja, je bilo zaradi zvezne urejanja vojaških sodišč lahko pristojno le predsedstvo SFRJ v skladu z zveznim Zakonom o vojaških sodiščih, ne pa republiški organi.
Vendar pa je prvi odstavek 4. člena UZITUL določil, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ker Ustava v drugem odstavku 126. člena v mirnem času prepoveduje ustanavljati vojaška sodišča, posredno prepoveduje tudi ugotavljanje, da za vojaške sodnike veljajo drugačni milejši pogoji za priznavanje PDI, s strani predsedstva SFRJ. Ker torej v Republiki Sloveniji ni pristojnega organa, ki bi lahko potrdil, ali je program obsegal obvezne vsebine, prehodna določba, ki bi priznavala vojaški PDI, v Sloveniji nima pravnega učinka in ni izvršljiva.
Kot trdijo pravniki, navedene okoliščine kažejo na to, da je pri postopku imenovanja sodnika Masleše prišlo do kršitve pravice do zakonitega sodnika iz 6. člena EKČP, ki vodi v razveljavitev vseh sodb, pri katerih je sodeloval sodnik Masleša, saj gre za poseg, ki prizadene samo bistvo te pravice.[1] Pod pojmom “sodišče” iz 6. člena EKČP se namreč razume, da so sodniki tega sodišča izbrani na podlagi presoje njihovih individualnih dosežkov (ang.: “merits”), za kar so potrebni objektivni kriteriji glede pridobljenih strokovnih in funkcionalnih kompetenc, znanja, moralne integritete in profesionalne avtonomije kandidata. ESČP v zvezi s tem omenja neodvisno intelektualno držo kandidata (“independent state of mind”), tako da je med več kandidati izbran tisti, ki v največji meri izpolnjuje vnaprej znane objektivne kriterije.[2] Po stališču ESČP mora biti postopek imenovanja sodnikov rigorozen in ESČP to preverja oziroma nacionalna sodišča usmerja, da te odločitve preverjajo po strogi metodi.[3] O tem je poglobljeno pisal Boštjan Zalar in Mohor Fajdiga v članku O zakonitosti in (neodvisnosti) vzpostavljanja sodišč v Sloveniji v Sobotni prilogi Dela dne 31. 7. 2021, na čigar citate se sklicujem. Sodna praksa ESČP pa temelji na nedavni sodbi ESČP v zadevi CASE OF XERO FLOR w POLSCE sp. z o.o. v. POLAND z dne 7. 5. 2021, v kateri je sodišče ugotovilo, da je bila kršena pravica do zakonitega sodišča, ker so v zadevi sodelovali poljski vrhovni sodniki, ki so bili imenovani v neskladju z zakonom.
[1]Ibid. 246, 255, 295; Xero Flor w Polsce sp. z.o.o. v. Poland, App. no. 4907/18, 7. 5. 2021, odst. 276, 281, 290.
[2]Guđmundur Andri Ástrádsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, odst. 220, 230, 234; Xero Flor w Polsce sp. z.o.o. v. Poland, App. no. 4907/18, 7. 5. 2021, odst. 244; Xhoxhaj v. Albania, App. no. 15227/19, 9. 2. 2021, odst. 291; Reczkowicz v. Poland, App. no. 43447/19, 22. 7. 2021, odst. 261.
[3]Guđmundur Andri Ástráđsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, odst. 222, 226, 243; Xero Flor w Polsce sp. z.o.o. v. Poland, App. no. 4907/18, 7. 5. 2021, odst. 245; Reczkowicz v. Poland, App. no. 43447/19, 22. 7. 2021, odst. 218.
