Piše: Jože Biščak
Milton Friedman, ameriški ekonomist in Nobelov lavreat, je pred dobrimi štirimi desetletji z ženo Rose izdal knjigo Svoboda izbire. V njej je kot človek, ki je znal najsijajnejše Misesove in Hayekove prostotržne zamisli “prevesti” v vsakemu razumljiv jezik, razložil štiri načine porabe denarja: (prvi) svoj denar porabiš zase, (drugi) svoj denar porabiš za nekoga drugega, (tretji) zapravljaš denar nekoga drugega zase in (četrti) denar nekoga drugega porabiš za nekoga drugega.
Daleč najučinkovitejša poraba denarja je, ko trošimo svoj denar zase, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuji denar za druge. Prvi in drugi način trošenja običajno veljata za posameznike (zasebnike), tretji in četrti za državo. Dejstvo je (kar potrjujejo zgodovina in študije), da je za ljudi in posledično gospodarstvo daleč najboljše, če s svojim denarjem upravljajo posamezniki, ne državni uradniki ali politika. To je bil tudi namen sprememb zakona o dohodnini, ki bi velikemu delu Slovencev prinesla višje neto plače, država pa bi imela manj denarja, s katerim bi upravljala in ga prerazporejala.
V državah, kjer sindikati v resnici delujejo neodvisno od politike in predvsem za večjo blaginjo delavcev, bi seveda tako odločitev oblasti pozdravili, najbrž bi si celo pripisali zasluge. A v Sloveniji, kjer je sindikalistična elita že skoraj 80 let zlizana z egalitarno levičarsko ideologijo, ni tako. Zato ni čudna reakcija Lidije Jerkič, šefice ZSSS, ki ni znala odgovoriti na vprašanje, zakaj sindikati nasprotujejo povečanju delavskih plač. “Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za takšno spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, ne znam. Ne znam enostavno razložiti človeku, zakaj smo pa zdaj proti, če bo pa njegova plača večja,” je dejala na nacionalnem radiu.
Delavcem bo plače dvignila desnosredinska Janševa vlada
Kakorkoli obračam njene besede in jih skušam razumeti, ne najdem racionalne razlage, vedno znova pridem do enega in enakega sklepa: narobe je, ker bo delavcem z nižanjem davkov večjo plačo omogočila desnosredinska vlada. Ali še huje – Janševa vlada. Bilo bi res neokusno, škodljivo za agitprop, če bi bili zdaj sindikati navdušeni nad ekipo z Gregorčičeve, ki jo levičarska opozicija in medijski mainstream slikata totalitarno, predsednika vlade pa kot diktatorja, mar ne? Sindikati so imeli ob dohodninskem zakonu izredno priložnost, da pokažejo, da razumejo svoje poslanstvo, ki se ne ozira na ideologijo na oblasti, a so še enkrat dokazali, da so z Jerkičevo na čelu enako učinkoviti kot hitrostne ovire na poti k večjim plačam svojega članstva. Pod krinko, da jih varujejo delavce, jim sindikati v resnici škodujejo.
Levi del politike, ki je parlamentarno zasedanje obstruiral, se je v nasprotju s sindikati (sicer s peno na ustih) vsaj “potrudil” razložiti, zakaj nasprotujejo znižanju davkov: zato, ker bo država razpolagala z manj denarja in ker bo znižanje obremenitve plač ljudem z višjimi dohodki nominalno prineslo več kot tistim z nižjimi. Čeprav je dejstvo, da bodo v višjem plačnem razredu (kjer se ustvarja največja dodana vrednost) še naprej plačevali mnogo več kot v nižjem.
Denarnice bodo varne le, če boste na volitvah glasovali za desnico
Ampak levičarji ne bi bili to, kar so, če ne bi zahtevali še bolj zaostrene progresivne obdavčitve, kar vodi le v diktaturo socialistično razmišljajočih in razsvetljenih elit. Njihove ideje ne delujejo nikjer. Egalitarizem, je menil Friedman, ki ga postavljajo pred svobodo, ne prinaša ne enakopravnosti ne svobode v nasprotju z družbami, ki jim je svoboda najsvetejša in na prvem mestu, zato imajo oboje. Progresivni davek je v resnici regresiven, neenakopravnost, ki jo prepoznamo kot drugorazrednost, je najbolj razširjena prav v k socializmu nagnjenih državah, “plemenito” poslanstvo plačne enakosti je dobro tlakovana pot v pekel.
Zato se takrat, ko o davkih in vaših plačah govorijo sindikati in levičarji, dobro primite za denarnice in jih branite z vsemi sredstvi. Najlaže jih boste ubranili tako, da boste na prihajajočih parlamentarnih volitvah glasovali za desnico.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
