Piše: V. K.
Vedno bolj se sprašujemo o izobrazbeni strukturi in splošni razgledanosti zaposlenih na Računskem sodišču. Človek bi pričakoval, da poznajo slovensko zakonodajo, vendar temu ni tako.
V svojih zahtevah kršijo Zakon o varstvu osebnih podatkov, ko osebne podatke zahtevajo kar po dolgem in počez, čeprav jih pri obravnavanju primerov ne potrebujejo. Zanimivosti so pricurljale iz Narodnega muzeja Slovenije, ko so uslužbenke Računskega sodišča od muzeja zahtevale razlago termina arhivski material.
Vendar pa. Če ustrezni strokovnjaki iz slovenske najvišje muzejske ustanove napišejo, da je nekaj arhivski material, že vedo, kaj to pomeni. Uslužbenki termina, ki je v stroki poznan in definiran, pač ni treba razlagati, lahko pa se strokovnjakinja iz Računskega sodišča vpiše na študij Umetnostne zgodovine, da si razširi obzorje.
Prav tako uslužbenki Računskega sodišča ni poznan termin antikvarno gradivo in se je pripravljena prerekati o mednarodno priznanih definicijah. Gre celo tako daleč, da zahteva celo velikosti posameznih predmetov.
Popolnoma skregano z realnostjo, saj bi po tej logiki npr. za vsak kovanec morali napisati, da je v premeru npr. 16,3 mm, pa še dostavek, da je kovanec okrogel. Lahko morda pričakujemo, da bo naslednje vprašanje tudi o tem, kakšna je debelina kovanca? Ali pa primer ob kakšni listini, da je zgoraj široka 32 cm, spodaj pa samo 27, ker so npr. papir obgrizle miši?
Zelo zanimivo! Uslužbenec FIFE z milijonskim zaslužkom ni predmet vprašanj, muzej, ki s težavo nabira zgodovinsko gradivo, pa mora »njegovi ustanovi« pojasnjevati milimetre!