Spoštovani slovenski narod, s SAZU je nekaj hudo narobe!
Neka komisija, pise da za človekove pravice, ne za pravice volkov, psov in svinj, pa se kakih mesojedih rastlin, se je – ne brez žegna predsedstva SAZU – spozabila, tako močno spozabila, da ji je ušlo. Zdaj že po vsej Sloveniji, pa tudi v EU, že tako smrdi njihovo totalitaristično blato, da nameravajo nekateri ugledni akademiki zapustiti to ustanovo.
Brez konkretne tožbe, brez polnomočne sodbe, kar tako, po partizansko: “Šus v glavo, mona!”
Ali je takšna tudi vladavina prava v EU?
Če je, je hudičevo pasja, volčja!
Zato sem se odločila, da kot avtorica treh že objavljenih knjig domovinskih pesmi z naslovom Kriki srca, še pred izidom četrtega dela te zbirke, objavim – izključno zato, ker akademiki v nedostojni komisiji za človekove pravice – bolj kot v skladu s človekovimi pravicami – ravnajo v skladu s hitrimi komunističnimi likvidacijami med vojno in po njej. Dvesto tisoč žrtev v skoraj samo dveh mesecih ( Ob 60-letnici povojnih pobojev, NSZ, 2005). Pa, prosim, naj ne bo vaš odgovor: “Saj niso bili vsi Slovenci.” To ste rekli že prevečkrat, vi, borci proti nacionalizmu in rasizmu – v ukradenih judovskih hišah.
Zato: Smrt levemu fašizmu! Svobodo demokraciji!
Frančiška Franca Buttolo
Uvod
Ko pripravljam za natis še četrti, in tudi zadnji, del zbirke Kriki srca, ki je nastala v letih 2019-2022, se sprašujem, ali so te pesmi resnično domovinske. V njih nastopa lirski subjekt, ki se v uvodu k prvi zbirki predstavi kot pisec pisem bralcem. Ali niso te pesmi, da bi jih smela imenovati domovinske, vse preveč politične? Ali niso samo poskus literarnega utelešenja enostranskega doživljanja in občutenja njihovega lirskega subjekta nekega čisto določenega obdobja? Namreč subjektovega doživljanja tistega in takšnega časa, v katerem se je, sredi največje pandemije v vsej svetovni zgodovini, razplamtel se politični spopad dveh največjih strank za demokratični prevzem oblasti. Ali subjekt morda ne doživlja samo in zgolj posledic še zadnjih porodnih krčev mlade slovenske demokracije, demokracije komaj tridesetletne državice pod Alpami, ki se je hkrati z osamosvojitvijo rešila tudi totalitarne ureditve v nekdanji večnacionalni balkanski državi?
Ali pa morda subjektovi kriki srca prihajajo iz veliko globlje bolečine, iz tiste – še vedno ne povsem zaceljene – slovenske srčne rane obstoja, iz katere so skozi vso zgodovino prihajali kriki vseh zavednih Slovencev, torej iz strahu za obstoj slovenskega naroda?
Prihajajo subjektovi kriki iz srca, ki še vedno vidi veliko nevarnost za obstoj svojega naroda in mlade države, čeprav je ta samostojna in tudi članica demokratične in varne Evropske unije? Če je res tako, potem so pesmi v pričujoči zbirki domovinske , subjektove bolečine pa v resnici ne izvirajo samo iz strahu, da se bo morala politična smer, ki mu je najbolj pri srcu, morda za nekaj mandatov umakniti z oblasti.
Subjektovi kriki so očitno v največji meri posledica subjektovega strahu, da bosta z menjavo oblasti ogrožena tudi obstoj njegovega naroda in države, Slovencev in Slovenije.
Lirski subjekt kljub svoji dokaj enostranski izbiri politične aktivnosti, pisanju pisem bralcem, v katerih vneto podpira desnosredinsko stranko SDS, nemalokrat s svojo bolečino seže do najglobljih korenin drevesa slovenstva, in – pretresen – zazna . da so spodrezane, “raztrgane korenine”, podobno kot jih je videl ženski lirski subjekt v pomembno daljnovidni istoimenski zbirki iz sedemdesetih, “železnih” let slovenskega totalitarizma. Kljub temu subjekt Krikov srca še upa, da je rešitev mogoča.
Lirski subjekt Krikov torej v sporu med “svojo” politično stranko SDS in stranko SD (pod močnim vplivom politikov, ki so bili v času komunizma na pomembnih funkcijah) ne občuti svojih političnih frustracij samo zaradi tega, strankarskega, spora. Jasno se zaveda, da nasprotovanje med strankama presega navidezno pretežno zgolj njun medsebojni spor, ki se bo – že na prvih volitvah – končal z zmago enega od njiju, kot v številnih drugih demokratičnih državah. Pomembnejše za subjekt je nekaj drugega: ali bo ta strankarski spor po volitvah prerasel v novega, v enega največjih zgodovinskih pretresov za slovensko državo in slovenski narod, v njuno popolno izginotje.
Subjekt v vseh pesmih Krikov občuti strah zaradi ogroženosti svojega naroda, ker ve, da je dejanska politična moč tistih, ki branijo narodov obstoj, neprimerno manjša od moči tistih, ki vidijo narod kot coklo pri vključitvi Slovenije v komunistični globalizem. Zlasti zato, ker so najmočnejši internacionalisti največji svetovni bankirji, alergični na vsakršno narodno zavest. Brez podpore teh, največjih svetovnih bankirjev, to je subjektu v Krikih iz dneva v dan bolj jasno, pa ne more vec delovati praktično nobena mednarodna organizacija, nobena mednarodna politična zveza, tudi ne nobena država na Zahodu.
Zaradi takšnih razmer v mednarodni politiki, lirski subjekt Krikov, pisec nekoristnih pisem bralcem na spletu, mdr. na portalu Glas ljudstva, občuti strankarski spor med epidemijo v Sloveniji samo kot vrh ledene gore velikanskih politicnih problemov, resnično globalnih razsežnosti, ki bodo Slovenijo – podobno kot jo je pandemija – že v bližnji prihodnosti usodno prizadeli. Če ne bo sposobna izbrati ustrezne politične poti. Ali bo izginila v zvezni evropski veliki novi državi, z Nemčijo na čelu? Bo samo del balkanske province te velike države? Ali pa morda lirski subjekt v Krikih sluti prihodnost Slovenije v povezavi s tako imenovanimi srednjeevropskimi državami, ki jih bo, kot zaveznica v zmagi proti fasizmu, prej ali slej Evropa vrnila Rusiji, za mirno in uspešno politično ter gospodarsko sodelovanje, zlasti z Nemčijo. Navsezadnje je Rusija te države prejela “v dar” za sodelovanje z zavezniki v zmagovitem boju proti fašizmu. Zato napadi Evropske unije na Poljsko že v marsičem spominjajo na pakt Hitler-Stalin leta 1939. Ti napadi na Poljsko, kot opaža subjekt v četrti knjigi Krikov, so vse bolj podobna jagnjetu, ki v basni moti volkovo vladavino prava že s tem, da pije iz istega studenca kot volk, gospodar v volčji vladavini prava sredi gozdnega kraljestva.
Vse to pa gre, kot opaža lirski subjekt, močno na roko slovenskim jugonostalgikom, v srcu večinoma komunistom, pri njihovem ponovnemu poskusu uresničevanja komunističnih idealov. Prav zato tako vneto zavrača slovensko moderno politično levico. Zavrača jo tudi zato, ker že več kot sedemdeset let po revoluciji, slovenski narod ne razume, da je komunizem fikcija, nevarnejša od katerega koli ideološkega fanatizma, enakovredna fašizmu in nacizmu.
Hkrati pa se lirski subjekt boji, da oživljanje komunizma ni nikakršna slovenska posebnost temveč se vse pogosteje pojavlja tudi v zahodnih državah z najtrdnejšimi demokracijami, ker v političnih tekmah prejema vse večje število volilnih glasov nezadovoljnih množic. Te pa hočejo odprte meje z nemotenim pretakanjem migrantov z vseh strani sveta, en sam svetovni jezik, vsi drugi naj bi bili za domačo rabo, popolno preobrazbo družine, če je le mogoče z otroki iz prenaseljenih tretjih držav, predvsem pa s centralno in centralistično oblastjo, eno samo na vsakem kontinentu, v Evropi s sedežem v Bruslju – ali pa celo v Berlinu. Že spet!
Zaradi vsega tega subjekt že kar pretirano odkrito zavrača komunistični oziroma marksistični globalizem in multikulturalizem. Zaradi tega v pesmih, ki niso zgolj politične, saj je v središču subjektovega pesimizma njegovo spoznanje, da slovenski narod nima prihodnosti in da se samostojna Slovenija utaplja v brezoblični politični tvorbi, ki se imenuje Evropska unija. Ta pa je prav tako kot večina Zahoda vse bolj in bolj zastrupljena s skrajno levo ali celo odkrito komunistično ideologijo.
Prav zaradi subjektovega strahu, da bo slovenski narod, s tem pa tudi on sam, izgubil vso, preteklost, sedanjost in prihodnost, vso slovensko domovino, so pesmi v vseh štirih delih pesniške zbirke Kriki srca domovinske. Subjektovo občutenje domovine in domovinskosti sega od družine, na primer v uvodnih pesmih vnukinji in pravnukinji, pa vse do simbola slovenstva, Triglava, ki ga v letu 2021 voditeljica skrajno leve sindikalne organizacije razglasi za “osvobojeno” ozemlje. Le redke pa so pesmi v Krikih izključno politične.
Je subjektu uspelo to svoje bolečino izraziti dovolj prepričljivo, da mu bodo bralci verjeli?
Frančiška Buttolo, Ljubljana
