3.8 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Nova knjiga Nikolaja Tolstoja z naslovom Stalinovo maščevanje na podlagi preučevanj ruskih arhivov prinaša nove dokaze o prisilnem vračanju ruskih vojakov k Stalinu, Slovencev in Hrvatov k Titu ter odpira novo poglavje o prikritih moriščih

Piše: Keith Miles

Gre za knjigo, ki je najnovejše nadaljevanje knjig Nikolaja Tolstoja: Žrtve Jalte in Minister in pokoli. Druga knjiga je bila sporna, saj je vpletla Harolda Macmillana, ki je pozneje postal predsednik vlade, kar je privedlo do odmevnega primera obrekovanja. Ta primer je Nikolaj Tolstoj izgubil, vendar pa je Evropsko sodišče za človekove pravice zavrnilo izplačilo ogromne odškodnine, saj naj bi bilo pretirano. Poleg tega je knjiga Iana Mitchella o sodnem procesu The Cost of a Reputation (Cena ugleda) pokazala številne pomanjkljivosti in mahinacije.

Knjigi Tolstoja sta obravnavali prisilno vračanje ruskih vojakov Stalinu v skladu z jaltskim sporazumom, poleg tega pa tudi vračanje Slovencev, Hrvatov in drugih k Titu. Knjige so prepričljivo pokazale, da so bili mnogi vrnjeni v nasprotju s politiko, ki jo je določil Churchill, in ukazi feldmaršala Aleksandra.

Najnovejša knjiga se naslanja na nove arhivske dokaze, ki jih je Nikolaj Tolstoj preučil v ruskih arhivih , do katerih je dobil dostop po padcu komunizma in Sovjetske zveze. Prav tako se kopičijo dokazi o velikem številu prikritih grobišč na območju nekdanje Jugoslavije, predvsem iz časa predaje. Ti dokazi izpodbijajo to, kar so zagovorniki vračanj pogosto poskušali povedati, ko so trdili, da je bilo število posledičnih smrti in samomorov veliko manjše in da so bile ocene v prvih letih pretirane. Najnovejša knjiga odpravlja tudi nekatere napačne informacije, ki so se pojavljale, da bi namenoma zmanjšali resnost nezakonitih vračanj. Prav tako jasneje kaže, da je knjiga Christopherja Bookerja The Looking Glass War, ki je predstavila establišmentu všečen zaključek, videti kot sanitizacija.

Zdi se, da so si vpleteni predstavniki oblasti, ki jih je celotna zadeva nedvomno spravila v zadrego, privoščili napačno navajanje, podcenjevanje, pretiravanje in laži.

Tolstoj je, kot vedno, pošten do Churchilla, Aleksandra in Američanov, ko poroča o njihovih stališčih. Churchill v okviru vladne politike ni želel nikogar nasilno vrniti, Alexander je izdal ustrezen ukaz, Američani pa so poslali transport za evakuacijo vseh kozakov na varno v ameriško območje Nemčije. Prav tako je bilo vedno jasno, da na Jalti ni bilo nobenega dogovora s Stalinom o vračanju nesovjetskih državljanov in nobenega dogovora s Titom, takratnim Stalinovim pribočnikom na Balkanu. Tolstoj je pravičen tudi do navadnih britanskih vojakov, ki jim niso bili všeč ukazi.

Z leti je Nikolaj Tolstoj vztrajno in odločno iskal dodatne podrobnosti in raziskoval nove dokaze. Ko so ti postali dostopni, pa je postajalo vse bolj jasno, da so se njegove ugotovitve o resničnosti zadeve izkazale za najbolj verjetne. Tudi če eden od glavnih udeležencev ne bi priznal krivde ali če ne bi odkrili “dimnega orožja”, ki bi obtožilo Harolda Macmillana (čeprav ga imajo tudi drugi), so Tolstoyevi sklepi daleč najbolj verjetni.

Knjiga temelji na dejanjih kozaškega generala Petra Krasnova, ki se je v ruski državljanski vojni boril na strani bele armade proti boljševikom. Prikazan je kot spodoben in časten človek, katerega edina vojaška želja je bila vrniti Rusijo v nekakšno demokratično normalnost. V tem primeru je bil po svojih pogledih podoben Domobrancem, seveda pa je tako kot oni stopal po zelo ozki poti, ko se je povezal z nacisti. Podobno kot Domobranci se kozaki niso želeli boriti proti Britancem ali Američanom, temveč le proti komunizmu, kar je bilo precej tvegano.

Knjigo v celoti priporočam kot najboljšo zgodovinsko analizo in komentar žalostnih dogodkov ob vračanju.

Morda je primerno, da citiram iz knjige, kjer je v prilogi vključen Solženicinov intervju za rusko televizijo:

“Ko sem bil v Angliji, sem po radiu takoj nagovoril Angleže in dejal, da je sramota ta britanska izdaja … in da jo je treba nekako odtehtati.”

Tolstoj, ki je napol Britanec in napol Rus, je s svojim prizadevanjem za popolno resnico pripomogel k temu.

Knjigo so pohvalili ugledni zgodovinarji:

Andrew Roberts (Hoover Institution in Kings College, London): “Nikolaj Tolstoj je strastno, dobro raziskano, dobro napisano in po mojem mnenju neizpodbitno obsodil vojni zločin, ki je bil storjen v tistem strašnem poletju leta 1945, in Britanci se bodo še tri četrt stoletja kasneje sramovali.”

Brendan Simms (Univerza Cambridge): “Nikolaju Tolstoju je treba čestitati, ker je vztrajal pri tej temi, odkril številne nove dokaze in nas spomnil, da izročitev kozakov Stalinu ni bila le moralno obsojanja vredna, temveč je v številnih primerih pomenila tudi kršitev mednarodnega prava.”

Vsekakor je to knjiga vredna branja.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine