Delovanje KUL in protestnikov – že večkrat videno v vseh totalitarnih režimih

Piše: dr. Andrej Umek

Da bi resnično razumeli politično agendo KUL koalicije, ki uživa veliko podporo “mainstream” medijev, naj bo ta zavestna ali ne, se moramo vrniti nazaj v trideseta leta preteklega stoletja. Prva svetovna vojna in versajska mirovna pogodba sta Evropo in Slovence postavila pred nova dejstva. V Rusiji je uspela boljševistična proletarska revolucija in nastala je Sovjetska zveza. V delu Evrope predvsem v Nemčiji in Italiji, pa tudi Španije ne gre popolnoma spregledati, sta se po neuspelih poizkusih komunističnih revolucij krepila fašizem in nacizem in tudi prevzela oblast. Demokracija je bila odrinjena na zahod Evrope, Francijo, Veliko Britanijo, in na Skandinavijo. Slovenci smo bili prisilno vključeni v Kraljevino Jugoslavijo s komaj kaj več kot polovico nacionalnega ozemlja. Zmagovite sile Antante in v tem pogledu je med njimi prednjačila Francija, so nam Slovencem izrecno odrekle pravico biti državotvorni narod – nacija, čeprav nam je to po mednarodnih merilih pripadalo vsaj od reformacije naprej. Na slovenskih ozemljih, ki niso bila vključena v Kraljevino Jugoslavijo je potekalo nasilno raznarodovanje in tam živeči Slovenci so bili izpostavljeni vedno hujšemu terorju. Zato so v velikem številu bežali v jugoslovanski del Slovenije – Dravsko banovino, ki je tako v sredini tridesetih let imela pri dobrem milijonu tradicionalnega prebivalstva še tristo tisoč beguncev. Seveda tudi Jugoslavija ni bila, še manj pa zgledna, demokracija. Tudi tu so potekali procesi raznarodovanja Slovencev, čeprav manj očitno in nasilno kot v sosednih državah. Kot primer naj navedem samo ukinitev slovenske vojske, vojske s slovenskim jezikom poveljevanja, ki smo jo podedovali po Avstro-Ogrski.

Na te za nas Slovence vse prej kot ugodne razmere so se zelo različno odzvale tudi tradicionalne politične stranke. Vodilna Slovenska ljudska stranka (SLS) in predvsem njen predsednik dr. Anton Korošec so se jasno zavedali, da Slovenci nimamo moči, da bi razmere v Evropi in Jugoslaviji odločno obrnili v našo korist. Zato so nastalo situacijo upoštevali, a se v njej prizadevali ohraniti našo nacionalno identiteto, ohraniti slovenstvo in spodbujati naš socialni in gospodarski razvoj. Zato nam Slovencem znani srbski pisatelj Vuk Drašković še danes očita, da v Jugoslavijo nismo vstopili odkrito in brez prikritih ambicij. In po svoje ima prav. Tradicionalni liberalni tabor je razpadel na več delov.

Glavna dva, sta bila, če uporabim takrat v Ljubljani prevladujoči oznaki Starini in Mladini. Starini so se v glavnem pasivizirali, češ to, kar se dogaja, mi ni všeč, pa ne vem, kaj bi. Mladini, ki so jih nekateri tudi označevali kot kranjske industrialce so odkrito podpirali Kraljevino Jugoslavijo in koncept troedine nacije. Tako so soglašali, da Slovenci nismo državotvorna nacija, ampak le komponenta v konceptu jugoslovanstva. Za številne je bilo to njihovo stališče posledica presoje, da jim avtarktična, vase zaprta in v pretežni meri gospodarsko zaostala Jugoslavija daje boljše možnosti za gospodarski uspeh. Tretja politična grupacija s koreninami še v Avstro-Ogrski socialna demokracija je postala popolnoma nemočna in za politično dogajanje nepomembna.

Kdor ni z nami, je proti nam
Kot četrta politična grupacija, ki pa je bila z Obznano tudi prepovedana, so bili maloštevilni komunisti. Čeprav maloštevilni so imeli vodeni od Kominterne pred sabo jasen cilj: komunistična proletarska revolucija. Da bi ta cilj lahko dosegli, so se posluževali predvsem dveh metod. Prva so bili množični protesti pri katerih njihova vodilna vloga ni bila jasno vidna. Želeli so jih prikazati kot spontan odziv nezadovoljnega ljudstva. Pri tem jim je prišla še kako prav njihov ilegalni status in gospodarska kriza v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Kot primera za to delovanje lahko vzamemo stavki trboveljskih rudarjev in železničarjev v Ljubljani. Pri obeh so šle zahteve stavkajočih bistveno dlje, kot segajo v demokratični družbi običajne sindikalne zahteve. Prav tako so pri obeh manjše s strani Komunistične partije ilegalno vodene skupine izzvale nasilne nerede in tako provocirale policijo in oblastne strukture. Druga komponenta delovanja ilegalne komunistične partije in njihovih priprav na revolucijo so bile propagandne parole. Na tem mestu bi omenil samo dve, ki sta bili v Ljubljani generaciji mojih staršev dobro znane. Sta pa bili po svoje tudi zelo indikativni. Prva je bila: “Demokracija je mrtva. Ti se lahko odločiš za fašizem ali komunizem.”

Koncept te parole, ki v prvem delu pove neresnico, v drugem pa privzame, da je izrečena neresnična trditev resnica in potegne logičen zaključek. Ta propagandni nastop je bil očitno dobro premišljen, saj ga najdemo tudi drugje v komunističnem delovanju. Je npr. bistveni element Maove Rdeče knjižice. V Sloveniji je ta parola dobro delovala. Razloga za to sta dva. Trditev, da je demokracija mrtva je je slonela na dejstvu, da so nam Slovencem prav države, ki smo jih spoštovali kot demokratične, predvsem Francija naj bi bila zgledna demokracija, z versajsko mirovno pogodbo odrekle pravice državotvornega naroda in nam odvzele skoraj polovico našega narodnega ozemlja. Tako nastali dvom v demokratično družbeno ureditev pa je podkrepila še gospodarska kriza. Drugi razlog, da je bil za vse, ki so sprejeli prvo trditev, da je demokracija mrtva, komunizem edina logična izbira, pa je bil fašistični genocid nad slovenskim prebivalstvom le dobrih trideset kilometrov od Ljubljane. Druga dobro znana parola je bila: “Kdor ni z nami, je proti nam.” Ta parola zahteva, da se ljudje opredelijo za eno ali drugo skupino. Med tema sovražnima skupinama ni ne sodelovanja ne dialoga. Edino možen je konflikt torej revolucija, ki so jo komunisti načrtovali. Možno je, da v svojih načrtih ne bi uspeli, če fašistične države nebi leta 1941 izvedle napad na Jugoslavijo in jo okupirale. V teh pogojih so jugoslovanski komunisti uspeli izvesti boljševistično revolucijo in vzpostaviti teror in totalitarizem, ki je trajal dobrih pet in štirideset let.

Med delovanjem prevojnih komunistov in KUL preveč vzporednic
Če sedaj primerjamo dogajanje v tridesetih letih z dogodki v Sloveniji v zadnjih dveh letih, na žalost opazimo mnoge vzporednice, Tudi danes v Sloveniji potekajo “spontani” protesti tako petkovih kolesarjev, proticepilcev itd., ki občasno preraščajo v nasilne proteste. Pri vseh teh protestih lahko že površen opazovalec ugotovi, da so sistematično in dobro vodeni. Stranke koalicije KUL sicer zanikajo, da bi te proteste ilegalno organizirale in vodile. Vendar so za mene te trditve vse prej kot verodostojne, saj istočasno zatrjujejo, da so ponosni nasledniki Komunistične partije. Vse preveč je namreč vzporednic z dogodki v tridesetih letih. Nadalje v svojih nastopih najvidnejši predstavniki KUL koalicije vse stranke, ki sestavljajo sedanjo demokratično izvoljeno vlado, predvsem vodilno stranko te vlade SDS, označujejo kot fašistične in to ne glede na to, da so dobile večinsko podporo na večstrankarskih, demokratičnih volitvah. Te njihove trditve so vsaj toliko nesmiselne, kot bi bile trditve, da je vlada Sebastiana Kurza v Avstriji ali vlada Angele Merkel v Nemčiji nacistična. Vendar imajo te nesmiselne trditve predstavnikov koalicije KUL paralelo v komunistični paroli iz tridesetih let. Po njihovo v Sloveniji ni demokracije in volivci se lahko odločajo samo za ponosne naslednike Komunistične partije ali fašiste. In upajo, če parafraziram vodjo nacistične propagande Goebbelsa, da če nesmiselno trditev dovoljkrat ponoviš, bo vsaj za nekatere postala smiselna. Očitno mu v koaliciji KUL verjamejo. Na koncu pridemo še k zadnji paroli predvojnih komunistov. Trditve prvakov KUL, da z strankami, ki sestavljalo sedanjo vlado ali jo samo podpirajo tudi po volitvah ne bodo sodelovali in to ne glede na izid volitev se sliši vse preveč znana že zgoraj omenjena komunistična parola kdor ni z nami je proti nam. In vendar je nepreklicna delitev na dva tabora v jasnem nasprotju z osnovnimi principi demokracije in jo je nemogoče drugače razumeti kot pripravo na revolucijo.

Verjamem, da se ukvarjamo z zgodovino zato, da bi se iz nje nekaj naučili, da preteklih napak nebi ponavljali tudi v prihodnje. In po mnenju pisca te kolumne je med delovanjem predvojnih komunistov in koalicije KUL vse preveč vzporednic, da bi smel nekdo, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati. Po mojem mnenji, upam, da sem ga s to kolumno dovolj jasno utemeljil, pomeni podpora koaliciji KUL ponosnim naslednikom Komunistične partije tudi zavzemanje za revolucijo. Ali jo Slovenci res hočemo? Odločitev je za zdaj še naša.