Piše: dr. France Cukjati
Že eno leto zaskrbljeno opazujemo, kaj se dogaja s slovenskim narodom in s slovensko politično kulturo. V trenutku, ko je po odstopu Šarčeve vlade parlament izvolil novo Janševo vlado, je eksplodirala orkestrirana produkcija laži in sovraštva.
Takoj smo dobili poulično histerično kričanje “ubi Janšu”, “smrt janšizmu”. Prostaško nadlegovanje direktorja NIJZ s strani Zlatana Čordića, grozilna pisma z obglavljanjem premierjeve družine, grožnje z obešanjem ter javno zažiganje in kamenjanje podob politikov, pljuvanje v obraz poslancev … vse to napoveduje novo dobo, ki po svoji logiki vodi v novo bolečo katarzo.
Piko na “i” pa nam je v petek zvečer (20. 8. 2021) s Kredarice posredovala Tea Jarc. Njen posnetek, s katerim posvinja večerno gorsko idilo, me je močno presunil. Neverjetno, koliko grenkobe, agresivnosti in sovraštva lahko nosi ženska v svojem srcu. Iz njenega prostaškega napada lahko sklepam, da v njej ni niti kančka lepega, privlačnega, ženskega. Še ko gre na Triglav, ne more tega žalostnega bremena pustiti v dolini. Ne more, ker je vse to del njene podzavesti, njene osebnosti, njene identitete. Za to nesrečno stanje, v katerega je tak človek ujet, ima svetopisemski jezik poseben izraz.
Levi fašizem se je s Teo Jarc razgalil
Pa vendar postaja osrednja aktivistka petkovih protestov. Idol protestnikov, njihov vzor in razpoznavni znak. S tem očitno pooseblja tudi intelektualni presežek slovenskega levičarstva. Je Slovenija postala preveč svobodna za porajanje in širjenje laži ter zganjanje ideološke agresivnosti? Morda. A totalna svoboda govora, svoboda medijev, svoboda lagati, kričati in groziti, svoboda žaliti, poniževati in pljuvati v obraz ima tudi svojo pozitivno stran. To pa je popolno razgaljenje slovenskega levega fašizma.
Spoznanje je namreč prvi korak k ozdravljenju slovenske družbe. Dva tedna pred prostaškim napadom sem bil sam na Kredarici in Triglavu. Veselo sem bil presenečen, koliko mladih, prijaznih, empatičnih ljudi sem srečal. Ljudi, pri katerih čutiš, da nosijo v sebi bogastvo dobrohotnosti in človečnosti, v hribih pa najdejo tudi lepoto in notranji mir. Še so prijazni ljudje. Globoko v dnu svoje duše prijazni in dobrohotni. In prepričan sem, da je teh večina, velika večina. Dokler je to tako, se ni bati za slovenski narod in državo Slovenijo.
France Cukjati je teolog, zdravnik in nekdanji poslanec v Državnem zboru.
