Piše: e-Maribor
UDBA je v času svojega delovanja, posebej po resoluciji Informbiroja leta 1948, pogosto zapirala (denimo na Goli otok) državljane na podlagi nezadostno utemeljenih obtožb. Nekateri obtoženci so v postopku celo izgubili. Objavljamo sklop največjih udbaških zločincev v zgodovini Slovenije. Tokrat predstavljamo Ivana Mačka – Matijo.
Kdo je bil velik UDBAŠ, Ivan Maček – Matija? Ivan Maček – Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugi vodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolali poklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja je odpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Na tej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil hierarhično nad njimi.
Maček je načeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15. avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić (žena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi. Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna služba OF, je bila kot organizacija strogo podrejena le najožjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju. Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček – Matija. Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konec junija 1945 Ivan Maček – Matija od njega zahteval, naj “počisti” sovražne ranjence iz ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne konvencije.
Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji, od koder se je vrnil šele leta 1947. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskih ranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic približno 100–150, v Vojni bolnišnici Moste pa naj bi bilo “odstranjenih” okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker je Bravničar to odklonil, je poboj teh ranjencev izvršil zločinec Leopold Krese – Čoban. Zločinec in laški kolaborant Ivan Maček – Matija v svojih spominih leta 1981 zapiše: “Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod. Generalov avto smo zadržali, dali pa smo mu tovornjak, da je lahko naložil spremstvo. Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole. Pri Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so počasi ubirali pot proti domu … med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je šepaje držal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se peljali mimo, sem ga pogledal v obraz. Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaležno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil. Prav beden je bil videti, dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika … Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence. “
Kako so iskali vilo za Ivana Mačka – Matijo?
“Po nekaj dneh bivanja v Slaviji se je hotel preseliti tudi Maček. Poklical je Alberta Svetina – Erno in mu rekel: “Ti dobro poznaš Ljubljano, priskrbi zame eno dobro vilo!’” In tako je Albert začel iskati najprej na Vrtači, kjer je kot vajenec delal ograje, nato pa za Bežigradom. Ogledoval si je eno pa drugo in tretjo; a Mačku niti ena vila ni bila všeč. Za Bežigradom, v neposredni bližini stadiona, je bila nasproti vojašnice zares lepa vila. Imela je vrt z majhnim bazenom, naokrog so rastle smreke, zraven je bila garaža. V pritličju je imela kuhinjo, predsobo in tri sobe s kopalnico, v prvem nadstropju pa še dve sobi s kopalnico. Ko jo je Maček zagledal, je rekel: “Pa kaj misliš, tukaj, zraven kasarne? Pridejo in bombardirajo in jih dobim prvi na glavo.” Maček je bil še naprej v Slaviji, potem pa si je uredil veliko stanovanje pri operi. Zaradi gradnje Cankarjevega doma se je pozneje preselil v vilo na Snežniški, ki mu jo je plačala takratna skupščina.