Piše: Franc Bešter
Energija poganja svet, živa bitja potrebujejo hrano, ki jo vsebuje, moderna doba je iznašla stroje, ki jo potrebujejo za pogon, človek jih že dolgo poganja z energijo, ki jo vsebujeta premog in nafta. A v vsakem primeru (hrana, premog, nafta) gre za od rastlin in planktona uskladiščeno energijo, ki je prišla s Sonca. Sonce (zvezda!) poganja vse življenje in dogajanje na Zemlji. Izjema v tem je edino jedrska energija – cepitev težkih, zlivanje lahkih atomskih jeder, a celo tu sta bila elementa uran in vodik nekoč del neke zvezde. Cepitev: fisija. To nam je uspelo vpreči, a je z več vidikov zelo problematična in tudi nevarna stvar. Fuzija: zlivanje jeder vodika. Ne ve se, če nam bo kdaj sploh uspela.
Sredi prejšnjega stoletja je Zahod svojo ekonomsko blaginjo gradil predvsem na hitro razvijajoči se tehniki, ki jo je poganjala predvsem energija nafte, kar pomeni: ta razcvet je omogočala predvsem poceni energija, saj je nafta desetletja stala le en dolar za sod!
Vendar, ta mit napredka, celo neomejenega napredka, temelječega na tehniki, se je začel rušiti, najprej z raznimi naftnimi krizami in konflikti na Bližnjem vzhodu in s tem z rastočimi cenami nafte, na začetku novega tisočletja pa se je ta mit dokončno sesul, ko je postajalo vedno bolj jasno, da bo zaradi podnebnih sprememb industrijo fosilnih goriv nujno treba začeti omejevati.
Do zdaj se je vsaka oblika proizvodnje energije na tak ali drugačen način pokazala kot problematična za okolje. Vzrok je v tem, da tu ne gre za »proizvodnjo«, ampak za pretvorbo neke oblike energije iz narave, npr. kemične v električno, navadno preko toplotne, nekemu sistemu odvzamemo energijo in jo prenesemo v drug sistem, kjer jo uporabimo. To spet delamo s stroji, z motorji, generatorji… . Zato vsaka »proizvodnja« energije nujno spreminja izgrajenost (sestavo) sveta in dogajanje sveta, kar pa nujno za sabo potegne negativne posledice. Tako smo npr. s fosilnimi gorivi spremenili sestavo atmosfere in posledično vremensko dogajanje.
Tako tudi zaradi dilem in problemov z energijo ta (tehnična) civilizacija zahaja v neke brezizhodnosti, slepe ulice. Ta civilizacija je kontradiktična: vemo, da moramo nekaj radikalno spremeniti, da se rešimo, a če naredimo spremembo, bomo sebi spet škodovali. Primer avtomobili: vemo, da moramo prenehati s kurjenjem nafte, a obenem se nočemo odreči temu udobju, in države bi izgubile enega od stebrov svojega gospodarstva ( resnici na ljubo: še večji problem je tu ogrevanje stanovanj in pogon proizvodnje, tovarn, kakor tudi pogon neštevilnih gospodinjskih aparatov in digitalne tehnike). Problem avtomobilov skušamo danes razrešiti z električnimi avtomobili, a dolgoročno gledano ti niso rešitev, iz več razlogov, ki jih tu ne bom navajal. Boljši bi bili avtomobili na vodik. Tu naj bi bil vodik pridobljen iz »zelenih« energij (vodna, vetrna, solarna), z elektrolizo vode, ta tehnologija (elektrolizerji, gorivne celice) je danes res v razvoju. A če bi se vsi začeli prevažati na to: ali bi bilo teh »obnovljivih« energij res dovolj za milijarde avtomobilov? In poleg tega je vsak od teh virov energije spet na tak ali drugačen način problematičen za okolje, ve se za negativne učinke vodnih akumulacij kakor tudi vetrnih polj. In solarni paneli: tako dotrajane vetrnice kot dotrajani paneli bodo puščali za sabo ogromne količine problematičnih, tudi strupenih odpadkov. Lahko se pojavijo tudi učinki na vreme: če bi npr. Saharo prekrili s paneli, bi vsa Evropa imela dovolj energije, a s tem bi se močno spremenil velik del Zemljine površine v smislu absorbcije in odboja energije s Sonca, kar bi nujno spremenilo vreme na Zemlji, verjetno ne le v pozitivnem smislu.
Civilizacijo še vedno poganjata nafta in elektrika, nafto skušamo ukiniti, a tudi elektriko še vedno »proizvajamo« tudi iz premoga. Tu moramo najprej dobiti mehansko energijo, ki bo gnala generator, to pa, kot že rečeno, dobimo na razne načine: s turbinami iz tekoče vode, tako, da vodo segrejemo v paro – iz kemične ali jedrske energije tako pridemo do mehanske preko toplotne. To se dogaja tudi v motorjih, ki poganjajo naše avtomobile. Se pravi: energije ne ustvarjamo, jemljemo jo iz narave tako, da jo z raznimi orodji pre- oblikujemo do uporabne oblike. Ropamo naravo, v namen večanja naših udobnosti.
Najbolj uporabna oblika energije je tu elektrika, iz več razlogov, predvsem jo lahko pošiljamo na daljavo, na velike razdalje, in ona lahko poganja silno raznovrstne stroje in naprave, tu ni omejitev. Njena slaba stran je, da je (zaenkrat) ni mogoče uskladiščiti. Ta šibka točka se pokaže tudi pri fotovoltaiki (solarni paneli).
Sončna energija predstavlja neko revolucijo: tu elektriko dobimo neposredno iz svetlobne energije oz. energije fotonov. Njena slaba stran je, da Sonce ne sije vedno, in še najmanj pozimi, ko bi jo najbolj potrebovali. In ne moremo je uskladiščiti. Zato je zdaj v razvoju tehnologija za to: elektriko uporabimo za proizvodnjo vodika, ki ga shranimo in potem lahko kasneje uporabimo za elektriko, a s pretvorbo preko toplotne in mehanske energije, zato bodo tu izgube precejšnje.
Energija je torej nekaj, kar že obstaja v naravi, mi jo iz narave le jemljemo, a s tem rušimo ravnovesje v njej. Poleg tega so viri na tem planetu, tako glede surovin kot energije, omejeni. A mi se že dvesto let, kar traja industrijska revolucija, obnašamo kot da je svet neomejen. Ne postavljamo meja gospodarski rasti, se pravi rasti proizvodnje, ta rast pa zahteva vedno več surovin in energije. Odkod to naše iracionalno vedenje? Vzrok je v človeškem pohlepu, ki ne pozna meja, a tudi v tekmovalnosti: med firmami, med državami, celo med kontinenti. Če bi ena država izstopila iz tega sistema in se začela omejevati, bi jo druge takoj povozile. In danes gre za boj med nekaj velikimi centri moči, ko se politična prevlada skuša doseči preko ekonomske moči. Gre predvsem za spopad med ZDA in Kitajsko. Zato ZDA (pod Trumpom) niso hotele omejevati izpustov CO2, porabo premoga in nafte so celo večale, in Kitajska tega tudi danes noče, ona se izgovarja tudi na to: vi že sto let intenzivno kurite premog in nafto, mi šele trideset let, in imamo zato pravico do tega.
Tu ima resne, radikalne namene v smer omejevanja samo Evropa, a je vprašanje, če ji bo uspelo, poleg tega Evropa prispeva le deset procentov izpustov. Pokaže se, da Zemlja kot planet nima nekega enotnega vodstva, ki bi bilo glede tega potrebno. Potrebno bi bilo omejiti rabo tehnike kot glavne pridobitve moderne dobe, je ne uporabljati nekontrolirano, nenadzorovano, skratka: morali bi varčevati – s surovinami, z energijo. Tehnika je namreč ustvarila potrošniško družbo, v kateri je varčevanje nezaželeno in je razmetavanje vrlina. Vse prejšnje družbe so bile varčevalne. Če bi vseh osem milijard ljudi živelo tako kot bogati Sever planeta, bi potrebovali tri Zemlje.
Prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave povzroča uporaba tehnike v tržnem sistemu. Vendar: kaj je alternativa temu, kar je človek iznašel in postavil v moderni dobi, kaj naj zamenja znanost, tehniko, tržno gospodarstvo in demokracijo? Temu, vsaj zaenkrat, ni videti alternative, temu formalno – pravnemu okviru, znotraj katerega se uporablja tehnika, se pravi visoko razvita orodja.
Podnebne spremembe nas bodo prisilile, da bomo znotraj tega začeli uporabljati druge načine »proizvodnje« energije. Sedaj so fosilna goriva še vedno njen glavni vir, a tega ne moremo odpraviti čez noč, ukiniti tisto, kar se je izgrajevalo sto let, kot npr. zahteva Greta Thunberg – to bi pomenilo katastrofo (brezposelnost, hudo revščino itd.). Prehod na zelene energije je lahko samo postopen, a mora biti čim hitrejši in obenem globalen, če bo to naredila Evropa (in ob tem izgubljala na konkurenčnosti), medtem ko se bo Kitajska na to požvižgala, jo to lahko ekonomsko in politično pokoplje.
Vendar, tudi če nam ta prehod uspe, je jasno, da nenehna gospodarska rast, ki bo zahtevala vedno večjo porabo surovin in energije, ne bo možna, posebno, če bo revni svetovni Jug (sedem milijard ljudi!) hotel doseči to, kar ima danes bogati Sever.
In kakšen svet bomo zapustili našim potomcem, naslednjim generacijam!? Tu bom navedel dva stavka dveh indijanskih poglavarjev, ki sta jih namenila nam, belcem: »Šele, ko bo posekano zadnje drevo in ujeta zadnja riba, boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti«. In : »Narava ni naša lastnina, dobili smo jo na posodo od naših zanamcev«.
Da, v kapitalizmu je denar bog, je dobiček bog, denar se dobi na trgu, z blagovno- denarno menjavo, zato je v tem sistemu treba prodati čim več, in zato je treba prej dovolj proizvesti. Ta filozofija torej pelje v masovno proizvodnjo in potrošnjo, to pa v izčrpavanje in onesnaževanje narave, z naravo pa že dolgo delamo kot da je naša lastnina, s katero počnemo kar pač hočemo, in se pri tem ne oziramo na potomce. Tako tudi glede jedrske energije: z njeno rabo jih bomo obremenili za tisoč let – z nevarnimi odpadki. Priznati moramo, da se obnašamo egoistično.
Reši nas torej lahko le še neka radikalno drugačna filozofija: nebrzdano potrošništvo zamenjati s filozofijo varčevanja. Brez varčevanja z viri (s surovinami in energijo) nam ni rešitve. Tu pa je tehnika lahko del rešitve: mogoče je razviti tehniko, ki bo manj potratna z energijo, številne surovine je mogoče reciklirati.
Franc Bešter, Zg. Besnica