2.7 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 decembra, 2024

Slovensko zamejstvo in realnost odnosa do nacionalne identitete

Piše: Pavel Ferluga

Mislim, da ta vprašanja so namenoma precej zanemarjena v vsakodnevnem diskurzu o problemih nacionalne identitete in njenega pomena za uravnovešeno dojemanje odnosov s sosednjimi narodi. Bolj kot namenska, so verjetno boječa, v mazohistični naravi Slovencev  do sosedov. Ne morem se odpovedati občutku, da trpimo, podzavestno, v neki vrsti genetsko vsiljenega stanja duha prepričanja v »manjvrednostni kompleks« do obkrožujočih, bolj ali manj napadalnih sosedov, ki v zgodovini so bili vsi do nas nenaklonjeno ozemeljsko grabežljivi. Naš »manko« v tem smislu, je nedvomno zelo viden, a pri nas sramežljivo prikrivan z neverodostojnim opravičevanjem. Še bolj obremenjujoče je dejstvo, da smo v zgodovini dokazali neverjetno hrabrost v vrstah tujerodnih armad, ki so nam vladale in katerih smo bili zvesti vojaki. To se je izkazalo zelo konkretno že v Prvi Svetovni vojni. Kot vazali mogočnih tujerodnih imperijev, smo bili celo bolj »herojski«, v splošni veri dosega naklonjenosti gospodarjev, ki so nam v takih primerih naklonili celo priznanja neustrašnih »borcev za Domovino«, ki ni bila nikoli suvereno naša, razen v zelo daljni preteklosti in še to pričano le pri redkih »plemenitih«, tudi amaterskih, posameznikih, ki niso še imeli striktno nacionalnega čuta, saj so pripadali eliti tujega predznaka. Nemalo naših slovenskih zelo sposobnih posameznikov smo imeli že v daljni zgodovini, a tudi ti »veličastni« Gospodje so bolehali v narodni zavesti, ker so zablesteli le v okviru zasedbenih tujih »dvorov«, čeprav v sorodnih civilizacijskih normah vsakdanjega obnašanja. To le kot bežna beležka, nad katero bi bilo vredno daljše in obširno poglabljanje problemov pravega »narodnjaštva« (nacionalnega ponosa), ki ne dosega »šovinizma«, kar je pa eklatantna »vrlina« vseh naših sosedov. 

Kar je pa še bolj nevarno za današnjo Slovenijo (ne bom omenjal posrečeno dejstvo edinstvene  prilike »osamosvojitve«, ki je bil pravi »čudež« in »božji preblisk« pravih potez nacionalno ozaveščenih posameznikov, ki so znali v nenaklonjenosti zunanjega sveta, prepričati večino naroda, da se je oprijel trenutne himere, prvič v zgodovini, »zares lastne NCIONALNE DRŽAVE«), je današnje stanje, ki bi ga imenoval celo post-travmatsko, v kolikor je bolj kot vidno, da marsikateri naš državljan je v strahu za dosežek, ki v svoji intimi  ga čuti kot »čustven rop«, kar prinaša občutek negotovosti, zaradi trenutnega poguma. Demos je imel več sreče kot pameti, če smo objektivni. V globlji analizi se je izkazalo, da so bile tedanje prilike v korist osamosvojitve, bolj številne, kot  trdovratna vztrajnost tradicionalne Evrope v nedeljivost evro-držav, še posebno ne tistih, ki so imele v svojem sklopu porekla, druge nacionalne avtohtone manjšine.  

Naše »manjšine« pri sosedih nimajo še kohezijskega občutka do suverenosti in ponosa lastne nacionalne države in celo intimno čutijo »izdajstvo« do neavtohtonih »gospodarjev«, okupatorsko prišlekov, iz sosednjih dežel, z vzpostavitvijo njih povsem drugačne govorice kot uradnega jezika na prisvojenem našem ozemlju. Naš jezik je »manjšinski« v Italiji, ker primerjan s celotno populacijo Apeninskega polotoka (isto na ozemljih Avstrije, Madžarske, Hrvaške), nikakor ne v sklopu le prisvojenega ozemlja, kjer pa vsekakor, se izvaja naseljevanje večinskega okupacijskega naroda. Da ne govorim o priseljevanju okupatorskih prišlekov, posebno po 1. Sv. v., ko je Slovenija bila del Jugoslavije. 

Slovenski historični čudež osamosvojitve je bil zares edinstven uspeh in tudi predpogoj, da je Slovenija, kljub njeni majhnosti, postala polnopravna članica EU skupnosti. S tem pa se nismo rešili problema podzavestnega strahu »da smo si preveč upali« in s tem v zvezi prepričanje, da bomo za to »predrznost«, morali plačati posledice. V tem smo diametralno različni od vseh naših sosedov in refleks tega stanja je pohlevnost in »nereaktivnost« do raznarodovalne politike v zamejstvih, ki uspeva v sled prefinjene lokalne politike »gospodarjev«. Sam imam kar nekaj izkušenj v tem smislu, ker sem kot najstnik skušal posnemati reakcije avstrijskih Južno-Tirolcev do okupatorske Italije. Zanimivi sta reakciji avstrijske manjšine ter Avstrije do njih »teroristov« in naših zamejcev do edino mojega povojnega hotenega (neizpeljanega) »terorizma«. Avstrijci obeh komponent so bili solidarni z njih »teroristi« v Italiji, medtem ko »naši« zamejci so mene zasmehovali z vzdevkom »Paulo, vrzi bombo!«. Je pa bistvena razlika, zato se celo pojavljajo teorije, da Rezijani in ostali Slovenci pod italijansko oblastjo, sploh niso Slovenci, ker baje imajo celo govorico (slovensko narečje), ki baje, po »laški interpretaciji«, ni slovenska. Takrat nisem niti zasledil, da bi kdo v takratni Jugi, oporekal tej laški tezi brez vsake znanstvene jezikovne teže. Prav zaradi neoporečnosti do takih izjav v slovenskem zamejstvu in matici, italijanske oblasti imajo proste roke v raznarodovanju na zasedenih ozemljih. Včasih so Italijani pisali o ozemlju »slovenske Benečije« z dikcijo »Slavia Veneta«, kar je bilo tiho priznanje, da je Benečija slovenska, a so to nadomestili z »Friuli Venezia- Giulia«, z namenom, da se izbriše neljubo besedo »Slavia«. Nobeden ni oporekal tej tihi zamenjavi, najmanj prav iz Slovenije, ki bi na to morali opozoriti vsaj po diplomatski poti, če ne v tisku na obeh straneh meje. Priznati je pa treba, da v tistih časih je bila Slovenije del Jugoslavije, ki je bila v bistvu »srbofilsko nacional-socialistična«. 

Edina še »svetla luč« slovenske identitete, so bili »Slovenci po svetu«, ki so gojili domotožno-domoljubje do lastnih korenin, kar je tudi danes bolj kot razvidno v organizacijah in pri izstopajočih posameznikih v deželah zahodnega sveta, še posebej na Ameriških kontinentih. Kdaj bomo dosegli vsaj znosno ravnotežje med našimi manjšinami pri sosedih in »tujimi manjšinami« pri nas, ki so še sicer skromne, a južnjaške v nenehnem porastu? Na srečo imamo sedaj Ministrico za Zamejstvo in Slovence po svetu, ni ni več iz vrst Levice, kot predhodniki, v kateri vidim voljo do konkretne politike v okupiranih naših ozemljih. Pri nas imajo tuje manjšine vse neverjetne naklonjenosti, kar je himera pri naših manjšinah pri sosedih! Največja »cokla« je pri nas dejstvo, da imamo še reminiscence kominternovskega socializma, ki zavira narodovo renesanso. Ker sem pretežni del mojega življenja preživel pod laško oblastjo, mi je marsikaj bolj jasno, kot sonarodnjakom v današnji Sloveniji. Moram celo trpeti, da me nekateri levičarji celo etiketirajo anahronistično »bumbar taljanski«, ker sem se preselil za nekaj km čez mejo po osamosvojitvi Slovenije. Res bo dolga pot do renesanse, ker je naše ozko okvirno zamejstvo invalidno glede nacionalne zavesti in lahek plen nenaklonjenih sosedov. Zanimivo je tudi dejstvo, da v naših zamejstvih, kljub legalni možnosti zamenjave poitalijančenih priimkov, le redki zamejci so to naredili. Enega takega janičarja imamo celo v slovenskem Parlamentu, ki se butasto srači v levičarskem krogu, s priimkom BANDELLI namesto originalom Bandelj! Takih primerov je še velika večina, na žalost, v »naših« Zamejstvih !!! 

Pavel Ferluga je publicist in dolgoletni sodelavec tednika Demokracija.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine