Piše: Gašper Blažič
V teh dneh se ne spominjamo samo 30-letnice dokončne ločitve Slovenije od Jugoslavije, pač pa tudi oboroženih spopadov, ki so odpihnili vsakršne iluzije o obstoju »bratstva in enotnosti«. Vojna za Slovenijo se je sicer začela že zdavnaj prej, vsaj že sredi maja 1990, ko je bilo v teku razoroževanje TO, leto dni kasneje pa je pri Pekrah padla – sicer ne pod streli, pač pa pod kolesi – prva smrtna žrtev te vojne.
Odkrit poskus okupacije se je sicer začel že 26. junija 1991, ko so enote reškega korpusa JLA očitno pohitele z zasedbo mejnih prehodov z Italijo in je bil pri Divači izstreljen prvi rafal. Prvi odkrit spopad pa se je zgodil v noči med 26. in 27. junijem 1991, ko je tankovska enota iz Karlovca pri Novem mestu (Pogance) naletela na prvo barikado. Poveljujoči s strani JLA major Boško Prodanović je začel tudi streljati, pripadniki TO so na ogenj odgovorili, pri tem je bil eden od oficirjev JLA ranjen.
Ustavili so jih pri Medvedjeku
Slovenska stran ni imela veliko možnosti za zaustavitev kolone na naseljenem kraju, zato so taktično zavlačevali, medtem ko so ostale enote TO in policije na Medvedjeku na tedanji magistralni cesti Ljubljana-Zagreb (danes je tam avtocesta) pripravljali novo barikado. Na kraju, kjer je magistralna cesta potekala v treh pasovih (zaradi klanca) in kjer ni bil omogočen manever za prehod kolone tankov in oklepnikov na stranske obvoze, so bili tako skupaj zbrani tovornjaki, večinoma iz Bolgarije. Ko je oklepna kolona nadaljevala pot iz Novega mesta, je bila 27. junija 1991 ustavljena pred Medvedjekom in ni mogla nadaljevati poti do cilja, najverjetneje je bilo to ljubljansko letališče. Začela so se pogajanja, TO pa je imela predvsem težave z zvezami in ni imela velikih možnosti za uspeh pri napadu. Pogajanja so trajala do noči.
Kot piše revija Obramba, je bilo vodstvo JLA bilo dovolj natančno seznanjeno z dogodki v zvezi s kolono – imelo je stalen stik s poveljnikom in območje so ves dan preletavali vojaški helikopterji SA–341 in Mi–8. »Zvečer naj bi območje fotografsko izvidovali dve letali IJ–22 orel in s tem pripravili JVL za napade naslednji dan.«
S kasetnimi bombami nad neoborožene tovornjakarje
Naslednji dan je po neuspešnih pogajanjih prišlo do spopada med JLA in TO. V akcijo pa se je vključilo vojno letalstvo JLA, ki je želelo iz zraka napasti položaje TO (slovenski vojaki so se napadu komaj izmaknili), v besu pa je morilski stroj JLA s prepovedanimi kasetnimi bombami napadlo blokado, sestavljeno iz tovornjakov, ter kozolec ob magistralni cesti, pod katerim je domačin Anton Kotar skušal s hrano in pijačo pomagati voznikom tovornjakov, ki niso mogli nadaljevati poti. Zaradi izstrelkov je zagorela tudi Kotarjeva kmetija. V napadu so bili ubiti gospodar kmetije in najmanj pet voznikov tovornjakov (viri iz medijev namreč navajajo precej različne številke, tudi deset smrtnih žrtev), posnetki s kraja dogajanja pa so pokazali grozljive prizore razmesarjenih ljudi. »Huj’ ko Hitler,« je dejal eden od domačinov. Za posledicami ran je nekaj dni kasneje v novomeški bolnišnici umrl tudi pripadnik TO Franc Uršič.
Tisti dan so letala večkrat napadla tudi bližnje naselje Veliki Gaber in streljala po domačinih. Enota TO pa je vendarle uspela pregnati tankovsko kolono v obratno smer, saj je obrnila v smer proti Krškem. V Krakovskem gozdu in pri Prilipah je bila nekaj dni kasneje ob neuspešnih poskusih preboja – tudi tam so se dogajali letalski napadi – njena pot končana.
Podoben napad se je isti dan zgodil tudi na Štrihovcu pri Šentilju, kjer je bila prav tako postavljena branjena barikada iz tovornjakov. V letalskem napadu so umrli najmanj štirje civilisti, tuji vozniki tovornjakov. Skupaj naj bi bilo v vojni za Slovenijo ubitih 12 tujih državljanov, ki niso bili vojaške osebe. Isti dan pa sta bila ubita tudi avstrijska novinarja Norbert Werner in Nicolas Vogel, ki sta fotografirala dogajanja na napadenem ljubljanskem letališču, slednjega so ga tisti dan že napadla letala JLA. Enota JLA je streljala na njun terenski avtomobil, ki je bil opremljen z rezervnim gorivom.
Agresor je nosil rdečo zvezdo
Ne glede na interpretacije, ki jih dandanes širijo zavedni »jugoslovenarji«, je jasno, da je bil agresor Jugoslovanska ljudska armada z rdečo zvezdo. V svoji agresivnosti se ni ozirala na sredstva, niti na uničevanje človeških življenj. Zato je danes nepojmljivo, da nekateri zganjajo hrup, ker se med praporščaki na osrednji proslavi ob dnevu državnosti niso smeli pojaviti totalitarni simboli. Osrednji borčevski organizaciji se očitno ne da dopovedati, da če misli resno s svojim uporom proti okupatorju, naj si za simbol izbere vsaj Triglav in se odpove totalitarni simboliki in mišljenju. Namreč, ni skrivnost, da so nekatere borčevske organizacije leta 1991 nasprotovale osamosvojitvi. Ker je tednik Demokracija to že v devetdesetih letih jasno opozoril, je Zveza združenj borcev NOB, tedaj pod vodstvom upokojenega generala Ivana Dolničarja, vložila tožbo proti Demokraciji in njeni tedanji urednici Vidi Kocjan, vendar so »rdečezvezdaši« takrat na sodišču pogoreli.
Neprimerna izjava o »martinčkanju« na Medvedjeku
In da se še nekoliko vrnemo k dogajanju na Medvedjeku: avtor vrstic, ki jih pravkar berete, je na današnji dan pred dvajsetimi leti, ob deseti obletnici teh dogodkov, povsem samoiniciativno obiskal Medvedjek, kjer tedaj še ni bilo avtoceste. Tam se je pogovarjal z vdovo po Antonu Kotarju, Genovefo Kotar, ki je sedaj tudi že pokojna. Ob tem se je seznanil tudi s številnimi stiskami tistih, ki so zaradi birokratskih ovir ostali brez statusa žrtve vojne za Slovenijo. Svojci mnogih žrtev osamosvojitvene vojne so se morali trdo boriti, da jim je država priznala vsaj neko simbolično rento. Na podlagi svojega obiska na Medvedjeku je avtor teh vrstic nato v Demokraciji objavil reportažo z naslovom »Na Medvedjeku ležimo pobiti«. V spomin in opomin.
In še to: dve leti pred tem obiskom na Medvedjeku je tedanji trebanjski župan in poslanec LDS, sedaj že pokojni Ciril Metod Pungartnik, izrekel dokaj sočno izjavo o tem, da so se pripadniki TO leta 1991 »martinčkali« na Medvedjeku, kar je sprožilo hude proteste. Izjava je očitno sodila v sklop gonje, ki se je tisto leto skoncentrirala zlasti v aferi Vič-Holmec. Iz tega je jasno, da so mnogi omalovaževali žrtve obrambe mlade države že od vsega začetka.
