Piše: Peter Truden
Drugo predsedovanje Svetu Evropske unije pod vodstvom vlade Janeza Janše povzroča na levici vse večjo histerijo. Če so bili lani napadi na desnosredinsko vlado bolj premišljeni in zelo dobro pripravljeni, celo uigrani z glavnimi mediji, kot je nacionalna TV Slovenija, je nervoza na levici, potem, ko je postalo jasno, da bo predsedovanju Svetu EU vendarle prevzel Janša, zelo velika, levica pa uporablja vse bolj nasilna sredstva.
Tarčin (oddaja Tarča na nacionalni televiziji) konstrukt maske in respiratorji, zavajanje o »višanju plač funkcionarjem«, dobro plasirana propagandna akcija, da smo imeli jeseni in pozimi najstrožje ukrepe za obvladovanje COVID-19 v Evropski uniji, in še bi lahko naštevali. Vsak teden, ko smo bliže 1. juliju, pa histerija narašča hkrati, z njo pa pada prepričljivost političnih konstruktov.
Opozicija kot zloglasni informbiro
Pretekle dni so poslanci opozicije sklicali odbor za kulturo na temo politično pristranskega financiranja medijev na razpisu Ministrstva RS za kulturo 2021. Ob stvareh, ki so jih govorili tam, zaledeni kri vsakemu človeku, ki mu je pravica do svobode govora, izražanja in tiska sveta. Opozicijski poslanci so v maniri nekdanjega zloglasnega sovjetinformbiroja prebirali članke iz njim neljubih medijev in določali, kateri si zaslužijo sredstva in kateri ne. Česa takšnega slovenski parlamentarizem še ni doživel. Člani liberalnih strank, ki so prej mesece prek svojih nadomestkov v medijih v EU pošiljali lažna opozorila o političnih pritiskih na slovenske medije, so se v hramu demokracije postavili v vlogo vrhovnega sovjeta, zadolženega za medijsko propagando, in začeli vrednotiti medije po kakovosti, vsebini in kredibilnosti. Pet doktorjev medijskih znanosti, ki je projekte v razpisu ocenilo, so omalovaževali kot politično pristranske simpatizerje stranke SDS. Konservativni mediji, ki so dobili denar na razpisu leta 2021, so ga dobili tudi prej – le da so takrat morali pravico iskati na upravnem sodišču, saj so jim prejšnje komisije povsem arbitrarno in politično določale nizke ocene, medijski razpisi prejšnjih let pa so bili ideološko povsem homogeno nagnjeni v levo. In le takšni razpisi so očitno v Sloveniji dovoljeni. Razpisi, ki nagrajujejo kakovost in so zaradi tega po inerciji bolj pluralni, pa so takoj napadeni kot politično pristranski. Za pravilno dojemanje dodam, da so levici nesimpatični mediji, ki so dobili sredstva (Domovina.je, Demokracija, Nova24TV, Časnik) medijskega razpisa, dobili minorne zneske – največ 20.000 evrov, medtem ko so radijske postaje posebnega pomena tajkuna Martina Odlazka prejele vsaka po 100 tisoč evrov, skupaj skoraj pol milijona, pa poslancev opozicije to nič ne moti, saj vedo, kaj lahko od Odlazka pričakujejo. Kako daleč je šla histerija, se jasno vidi po tem, da je poslanka Levice Violeta Tomić povsem brezkompromisno lagala in dejala, da so sredstva dobili le mediji, »na tak ali drugačen način povezani s SDS«. Take ravni obupa leva politika do zdaj še ni pokazala. Laži, kot je ta, da je večina članov strokovne komisije nekdanjih članov SDS, so civilno in kazensko iztožljive.
Kar očitajo vladi, so sami počeli
Stiska je dvojna – ideološko-ekonomska globoka država ne želi dopustiti, da bi njihov antikrist dvakrat vodil predsedovanje Slovenije Svetu EU. Na drugi strani liberalne stranke, ki vedo, da se jim je globoka država že odpovedala in intenzivno išče njihove naslednike, njihova edina možnost za preživetje pa je, da čim prej izsilijo volitve, preden naslednji maziljenec tranzicijske levice zbere dovolj romarjev na magistrat, da si zagotovi koalicijsko večino. To bi seveda pomenilo, da bi šel Marjan Šarec leta 2022 znova zabavat ljudi na vaške veselice, Alenka Bratušek po denarno podporo na zavod za zaposlovanje, Igor Zorčič pa morda za pripravnika v pisarno svoje žene.
Z zbiranjem podpisov predsednikov državnih institucij za peticijo o domnevnih političnih pritiskih na njih je Tomaž Vesel čisto zares zakorakal v politiko, čeprav uradno še vedno predsednik najvišjega nadzornega organa v državi – kar je po svoje grozljivo za vladavino prava v državi, hkrati pa razloži zakaj se mu je tako mudilo s prehitro objavo poročila o nabavi zaščitne opreme, ki je temeljito zamajalo ugled Računskega sodišča. Njegova peticija je bila uradno namenjena »pomiritvi strasti«, v resnici pa jasen političen pamflet, ki povzema pavšalne trditve opozicije, njenih medijev in akademikov zbranih okrog tranzicijske levice. Tomaž Vesel nima zelo dobrega smisla za ironijo. Predsednik Računskega sodišča je od leta 2013. Kaj se je zgodilo vmes? Napad Mira Cerarja na kredibilnost in pravno znanje Vrhovnega sodišča, ko mu je ta spodnesel referendum o drugem tiru. Nedvoumno sporočilo Marjana Šarca, da državni mediji ne bi smeli oglaševati v medijih, ki mu niso bili všeč. Minister Bandelli je županskemu kandidatu Komna Eriku Modicu grozil, da država občini ne bo namenila nobenih sredstev, če ne bo delal tako kot si on želi. Šarčev sekretar Brane Kralj je klical predsednico nadzornega sveta Uradnega lista in ji jasno povedal, da država pričakuje imenovanje Igorja Šoltesa za direktorja, ter celo zahteval poročanje o kadrovskem postopku njemu osebno mimo SDH. Diskreditacija Ustavnega sodišča s strani socialističnih in liberalnih strank, ki niso želele implementirati odločbe o izenačenju financiranja javnega programa državnih in zasebnih šol. Šarec je brezkompromisno zamenjeval direktorje z nekompetentnim kadrom. Alenke Bratušek se je samoimenovala za evrokomisarko in nato žalila Štefanecov KPK, ko je afero raziskoval. Črnčec je lomastil po SOVI, koalicijski partnerji so ga celo sumili, da jih zasleduje. Vse to je Vesel doživel. Pa niti enkrat ni začel zbirati podpise o nedopustnih vmešavanjih v državne institucije. S sedanjo peticijo pa je veselo zažvižgal na pasjo piščalko in svojim socialističnim gospodarjem sporočil: »Vaš sem, delajte z mano kar hočete, le 250.000 evrov, ki jih dobim od FIFE mi pustite.« Veselova ponižna voljnost, pa lahko v tem trenutku najbolj skrbi prav Alenko Bratušek, Marjana Šarca in odpadnike iz SMC.
Medtem se vlada spopada še z mednarodnim angažmajem slovenskih aktivistov, ki se je v preteklih mesecih manifestiral s serijo tujih člankov polnih alternativnih resnic iz domačih logov, zdaj pa so naši krogi zbrani okrog interesnega združenja protidesničarjev uspeli aktivirati tudi mednarodne institucije. Nazadnje Svet Evrope s komisarko za človekove pravice Dunjo Mijatović, ki je najprej več dni poslušala natančne obrazložitve vlade na njene pomisleke o kršenju človekovih pravic v Sloveniji, nato pa vse obrazložitve pospravila v PDF na dnu svojega sporočila in spisala politični pamflet, ki se ga ne bi sramoval noben petkov politkolesar. Med drugim vladi očita izčrpavanje STA (čeprav so ji vladni predstavniki več dni razlagali kompleksno situacijo v zvezi z agencijo) in izkoriščanje pandemije za kratenje pravic izražanja protivladnih mnenj in politične opozicije. Kljub temu, da so bili ukrepi podobni ali milejši kot v drugih državah EU in kljub temu, da se nikomur na nelegalnih petkovih protestih v letu dni ni nič zgodilo, ne glede na včasih napadalno nasilnost protestnikov.
Leva elita želi preprečiti uspešno predsedovanje
Vlada bo torej predsedovanje svetu EU pričakala tako kot prejšnje – z domačimi poleni pod nogami. Z lažmi o političnem financiranju medijev in očitki o fantomskih pritiskih na državne institucije – a brez vsakršnih empiričnih dokazov, za razliko od prejšnjih vlad, kjer so bili pritiski dokazani s konkretnimi telefonskimi klici in e-pošto. Peticija 571 je postala FIFA 4 – podporo toliko institucij si je namreč zagotovil Vesel. Slovenija je ujetnik parcialnih interesov elite, podobno kot leta 2008. Ta elita bo naredila vse, da prepreči uspešno predsedovanje. V tem trenutku je najbolje, če jih vlada presliši in se loti dela. Zgodovina namreč beleži le trdo delo, poceni aktivizem pa pozabi – prvo slovensko predsedovanje svetu EU je bilo vzor vsem drugim novim članicam, zakon zaradi katerega se je podpisovala peticija 571 pa velja še danes.
