Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije in urednik Blagovest.si
Če sem pri vseh dosedanjih okroglih obletnicah, povezanih s slovensko državnostjo, nekako evforično praznoval epohalne dogodke slovenske zgodovine – nazadnje je bilo to pred petimi leti, torej ob 25-letnici – pa me je tridesetletnica ustanovitve slovenske države pustila po svoje precej hladnega. Marsikdo se bo vprašal, kako je to mogoče, saj imamo tokrat za razliko pomladno vlado, ki dejansko temelji na vrednotah slovenske osamosvojitve. Drži. In po svoje je imeti takšno vlado v takšnih razmerah nedokončane tranzicije pravi mali čudež. Pa čeprav bi moralo biti to nekaj povsem običajnega.
Kot sem rekel: nekdaj sem obletnice teh dogodkov zelo evforično in pompozno praznoval. In preko knjig ter znamenj časov »vrtal« v ta »rudnik« slovenske osamosvojitve. In začenjal drugače razumeti ves dosedanji potek slovenske tranzicije. Aktualni dogodki, povezani z dnevno politiko, so navsezadnje le odsev tega, kar se je dogajalo globoko v polpretekli zgodovini. In prav v tem je problem: dandanes praznujemo obletnico neke ideje o osamosvojitvi, za to idejo pa menimo, da smo jo uresničili, s čimer se je slovenski nacionalni program pravzaprav izčrpal. Cilji in vizije za kasnejše obdobje so bili pravzaprav bolj ali manj le nek zelo splošen oris, kaj naj bi Slovenci počeli v prihodnosti: vključitev v EU (to nam je uspelo), v Nato (tudi to smo že uresničili)… In tu se vizija slovenskega nacionalnega programa konča. Res je, da se bo vsak čas uradno začelo slovensko predsedovanje EU. Verjamem, da Slovenija lahko ta projekt odlično izpelje, a potrebna bo širša vizija, ki ne bo temeljila zgolj na tem, da se nekdo nekako prebije do volitev in potem začne na novo. In ta kriza identitete je pravzaprav povezana s tem, kako zgrešene so dejansko naše predstave o epohalnih dogodkih pred tremi desetletji. Pa čeprav se je vmes zamenjala cela generacija ljudi, tudi političnih garnitur. In večini teh »novih obrazov« lahko mirno pripišemo, da bi še naprej radi vlivali novo vino v stare sode, iz katerega nikoli nismo očistili kislice, ki je nastala na dnu. Kaj se zgodi, če novo vino vliješ v neočiščen sod? Vsa vsebina se pokvari in postane neužitna kislica.
Morda je vse našteto tudi posledica naše percepcije osamosvojitve. Slovenci si odcepitve pravzaprav nismo želeli, češ to bi bilo enostransko dejanje, s tem bi postali evropska Čečenija, ki je nihče ne bi priznal. Raje smo počakali do »naravnega razpada« skupne države in k temu dodali svoj delež »kontrareakcije«, denimo s plebiscitom in sprejemom temeljnih osamosvojitvenih aktov. Proces ločevanja od Jugoslavije je bil hkrati povezan tudi s procesom demokratizacije. In sočasnost teh dveh med seboj zelo povezanih procesov je bila pravzaprav visoka cena za vse nas – da bi dosegli kolikor toliko soliden eksodus iz Jugoslavije, smo morali za to žrtvovati proces dokončne demokratizacije z nekakšnim resetom, po katerem bi vse politične opcije imele povsem enake izhodiščne možnosti. Takšen pristop bi seveda terjal tudi diskontinuiteto s prejšnjim sistemom, a sami dobro vemo, da takšne diskontinuitete ni bilo. (Neo)komunistična stran je osamosvojitev sprejela kot nujno zlo in ji pravzaprav sploh ni kaj dosti nasprotovala (vem, rekli boste, da pozabljam na Kučana in njegovo »intimno opcijo«, a o tem malo kasneje). Smatrala jo je za nekakšen zasilen izhod in takšno vizijo je nakazovala tudi Temeljna listina Slovenije, ki jo je režimska SZDL spisala kot nekakšno protiutež Majniški deklaraciji iz leta 1989. Seveda s to razliko, da je Temeljna listina (ne smemo jo zamenjevati s Temeljno ustavno listino!) omenjala socializem in Jugoslavijo, vendar v nekakšni novi formi. In zdi se, da je vizija SZDL prevladala nad vizijo podpisnikov Majniške deklaracije, saj sta se »socializem s človeškim obrazom« ter status Slovenije kot »male SFRJ« obdržala vse do danes. In marsikomu ni jasno, kako je to sploh mogoče. Zato se delamo, kot da tega ni, pa čeprav nas popadljivost raznih jugonostalgičnih gremijev vedno znova šokira.
Ideja »socializma po meri ljudi« oz. »socializma s človeškim obrazom«, o katerem je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja veliko govoril tudi reformistično usmerjeni zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, se je v slovenskih partijskih programih prvič pojavila že leta 1958, sicer bolj bežno. A že deset let kasneje je idejo začel uresničevati tedanji reformni komunist Stane Kavčič z dokaj liberalno in avtonomistično prakso vladanja. Vendar je imel Kavčič smolo: glavni državni in partijski poglavar Josip Broz Tito je bil še vedno živ in še kako dejaven, bilo je jasno, da bo prej ali slej posegel v dogajanje, velika večina slovenskih komunistov pa se je v trenutku odločitve povsem oportunistično opredelila za »zdrave sile«, saj bi sicer padli v nemilost svojega vrhovnega voditelja. Večina prebivalstva posledic politične izolacije Staneta Kavčiča niti ni občutila, saj je Jugoslavija v naslednjih letih uživala status dokaj gospodarsko stabilne države zaradi mednarodnih razmer (kot ustanovna članica gibanja neuvrščenih je imela dobro podporo arabskih držav tudi na področju dobave nafte, medtem ko so devize – izraz, ki ga mediji danes ne uporabljajo več – v domovino prihajale tako preko turistov kot zdomcev, ki so iskali delo v državah t. i. gnilega kapitalizma). Zato si je lahko Jugoslavija leta 1974 privoščila sprejem nove ustave z epohalno zadnjo fazo samoupravljanja, kjer je Kardeljevo precejšnjo negotovost, ali Jugoslavijo s tem, ko republikam daje atribute držav, rešuje ali pogublja, kronalo še dejstvo, da Tito ustave sploh ni podpisal. Rdeča elita se je v tistih letih, dokler ni prišlo do sesutja finančne konstrukcije Jugoslavije, počutila tako samozavestno, da je lahko mirne duše lomastila po akademskih ustanovah in izvajala čistke po liniji moralno-politične primernosti.
Kavčičevo obdobje pa je sprožilo še eno novost: nosilci »novega socializma« so začeli preko FSPN uvajati merjenje javnega mnenja, kar je bila pravzaprav kapitalistična iznajdba. Seveda nihče ne dvomi, da tu ni šlo zgolj za merjenje, ampak predvsem za kontrolo nad javnim mnenjem. Če so hoteli nosilci socializma po meri ljudi obdržati oblast in oblikovati »demokracijo« po svojem okusu, so morali vzdrževati legitimnost s pomočjo podpore ljudskih množic, tudi preko psiholoških trikov, preko katerih so lahko obvladovali ne samo množic (tj. bodočih volivcev), ampak tudi morebitne politične nasprotnike. In tudi to je razlog, zakaj se je Milan Kučan po tistem, ko je leta 1986 postal predsednik CK ZKS in s tem najvplivnejši slovenski politik, oprl na dediščino Staneta Kavčiča, medtem ko je partijski podmladek (ZSMS) leta 1986 oklical močnejši boj za »odprto družbo«, medtem ko je nacionalno vprašanje prepustil literarnim krogom, od javnih tribun Društva slovenskih pisateljev, posebne številke Revije 2000 pa vse do 57. številke Nove revije. Na začetku še ni bilo mogoče opaziti kakšne posebej močne bližine med Kučanom in ZSMS (njeno republiško konferenco je takrat vodil kasneje znani poslanec Tone Anderlič). Očitno je Kučan bolj računal na to, da bi z zvijačo prisilil najbolj zagrizene člane ZSMS, da mu naredijo uslugo, ne da bi se sami tega zavedali. Tudi zato je bila izdaja Kavčičevega dnevnika dejansko voda na Kučanov mlin, kar je Janez Janša v knjigi Okopi tudi podrobneje opisal. Spiritus agens tega dogajanja je bil Niko Kavčič (z vzdevkom »Sultan«), ki je zapiske Staneta Kavčiča na »skrajno konspiritiven« način dobavljal Janši in Igorju Bavčarju. Nihče pa ni slutil resničnih namenov v ozadju, še manj pa tega, da je Udba tedaj v resnici ves čas zelo pozorno spremljala to dogajanje, vendar ni reagirala. Reagirala pa ni zato, ker njenim šefom to ni bilo v interesu. Tako kot šefom ni bilo v interesu, da bi se jugoslovanski pravosodni vrh (Miloš Bakić) ukvarjal s kazenskim pregonom piscev 57. številke Nove revije in kasnejše pisateljske ustave – slovenski tožilec Pavle Car (sodelavec SDV!) je ovadbo zavrgel.
To je seveda samo drobna epizoda iz časa pred epohalnim letom 1991. A še kako poučna. Kaže namreč na to, kako so že takrat nosilci resničnih sprememb padali v pasti zvijačnih rdečih oblastnikov, ki so se že zelo kmalu po izidu Kavčičevega dnevnika odločili, da Janšo žrtvujejo in s tem potolažijo apetite vedno bolj nepotrpežljivih agentov beograjske čaršije. Stvar je kasneje rezultirala v smer, da se je vrh ZKS ne glede na to vseeno spustil v bitko z Beogradom – pa ne več zveznimi oblastmi ter vojsko (JLA), ampak s srbskim voždom Slobodanom Miloševićem. Slovenskemu političnemu podzemlju je bilo Miloševićevo rovarjenje v resnici zelo koristno, saj je ZKS lahko Slovencem dopovedovala, da jo lahko reši podivjanih »južnjakov«, ne glede na vsa zasebna srečanja med Kučanom in Miloševićem, ki so bila »izven kamer in žarometov« veliko bolj prijateljska kot sicer. Krona vsega je bil odhod delegatov ZKS s kongresa jugoslovanske partije januarja 1990, le malo pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji. ZKS je namreč dobro vedela, da je s svojimi predlogi preveč radikalna za dokaj ležeren »jug«. ZKS tedaj ni več reševala Jugoslavije, ampak sebe in svojo oblast. Tudi zato so kasneje njeni propagandisti uveljavljali tezo (ki jo je podprl celo dr. France Bučar), da je slovenska osamosvojitev pravzaprav le nova stopnička v zgodovini NOB. Če pa vemo, da je NOB le sinonim za revolucijo, potem postane lažje razumljivo, zakaj je slovenska komunistična partija v času okupacije (1941-1945) računala tudi na možnost razpada do tedaj obstajajoče Kraljevine Jugoslavije in možnost obstoja samostojne Slovenije, a kot province Kominterne. Vzporedno je tudi znani teolog dr. Lambert Ehrlich imel izdelano vizijo samostojne Slovenije, a v povsem drugačni luči. Kot je znano, je komunistični likvidator Franc Stadler-Pepe maja 1942 sprožil smrtni strel na Ehrlicha. Je bil slednji prenevaren konkurent na področju vizij? 45 let po tem dogodku pa je skupščina tedanje SRS sprva celo podprla napovedane ustavne spremembe v korist krepitvi beograjskega centralizma – šele septembra 1989 se je ZKS odločila za obraten proces, ki pa vendarle še ni pomenil dokončnega slovesa od Jugoslavije. Navsezadnje je bil Kučan še vedno pod vplivom Staneta Dolanca, enega najbolj zagrizenih “jugoslovenarjev”.
To je seveda le eden od pokazateljev, da v položaju, kot smo ga imeli konec osemdesetih in začetek devetdesetih let, ni bilo težko na plebiscitu dobiti odločitve v prid Sloveniji kot samostojni državi. Le da ni bila izdelana natančna vizija, kakšno državo v resnici želimo. Kot že rečeno: zaradi osamosvojitvenih procesov smo morali žrtvovati demokratizacijo, saj je bilo jasno, da brez nekega zavezništva s staro komunistično nomenklaturo ne bo mogoč miren eksodus iz Jugoslavije. In za to zavezništvo plačujemo ceno še danes. Kučanova vizija Slovenije kot male SFRJ se je očitno uresničila, ker nismo znali ločiti resničnosti od utvar. In kaj nam danes koristi neskončno debatiranje o tem, čigava intimna opcija je bila osamosvojitev in čigava »zgolj« osamosvojitev, če ne razumemo niti tega, da je ves smisel sedanjega protivladnega mlatenja pravzaprav v preventivnem učinku (ker ne gre za to, da bi vlada nekaj narobe storila, ampak za to, da se slučajno ne bi lotila »svetih krav«)? Slovenska pomladna opcija ima tako pravzaprav le en problem: nastala je dejansko v kleščah partijske nomenklature in se nikoli ni osvobodila teh klešč, da bi lahko povsem svobodno vodila državo. In to je tista resničnost, s katero se nikoli nismo hoteli soočiti. Morda se bomo takrat, ko bodo botri KUL s tehnologijo javnega mnenja ukradli naslednje volitve in bodo sledile maščevalne sankcije. Bomo takrat lahko še vzneseno govorili, da je to tista država, ki smo jo dobili leta 1991? In bomo morali žal ugotoviti, da je to žal ista država.