Piše: dr. Dimitrij Rupel
V petek se je na protivladnih protestih zbrala kar velika množica. Kolesarji, goreči levičarji, sindikalisti, Branimir Štrukelj, Rudi Rizman in Boris A. Novak so napolnili Prešernov trg in ponavljali svoje revolucionarne zahteve, kot da je mogoče vlado zamenjati kar na cesti in takoj. S Petrom Jambrekom sva pripravila “protidogodek” s Katedralo svobode in nekaterimi gosti (iz Zbora za republiko) v Slovenski matici. Mojemu uvodnemu nastopu so sledili drugi, med katerimi so bili najbolj zanimiv Jambrekov, Stresov in Zobčev. Pripravil sem osnutek sporočila za javnost:
Na posvetu so v glavnem razpravljali o petih izzivih oz. težavah aktualne slovenske družbe: o radikalizaciji oz. polarizaciji politike, ki izvirata iz nezadovoljstva opozicije oz. tranzicijske levice z aktualno vlado; o (ne)spoštovanju nedotakljivosti ustave, ki pomeni sidro slovenske državnosti oz. osamosvojitve; o neuravnovešenosti slovenskih medijev in šolskega prostora; o sporazumevanju med alternativnimi politikami (“gradnja mostov” med dvema bregovoma); predvsem pa o nezadržnem tridesetletnem naraščanju narodne/državne samozavesti, svobode in blaginje.
Knjigo podob iz resničnosti nameravam končati s selitvijo v Trst (2012) pred približno desetimi leti. Zadnjič sem si segel v besedo, ko sem opisoval leto 2007. Pripravljal sem se na predsedovanje EU, ki nas je doletelo v začetku leta 2008. O tem sem napisal celo knjigo, ki mi je takrat Branimir Nešović (Modrijan) ni hotel tiskati. Zavrnil me je – vsaj tako sem ga razumel – češ da sem krivičen do Srbov. Knjigo (Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil) sem potem objavil pri Novih obzorjih leta 2009, nadaljeval pa sem jo pri Slovenski matici s Slovenijo na svetovnem prizorišču (2011) in Železom in žametom (2017). Kar je napisano, seveda nima smisla ponavljati.
Zame je bil eden najbolj zanimivih dogodkov predsedovanja “tajni” sestanek Skupine za stike[1] 19. januarja 2008 na Brdu pri Kranju. Za okroglo mizo v pritličju gradu se že dolgo ni zbralo toliko (če odštejem sebe) pomembnih zunanjih ministrov. Prišli so Britanec, Francoz, Italijan, Nemec, Solana in Rehn. Seveda smo bili ministrskega prometa – odkar je Slovenija postala samostojna država – že vajeni; da bi se pri nas sestali vsi najvišji evropski diplomati skupaj, pa ni bila vsakdanja reč. Za naše razmere je bilo Brdo – vsaj od srečanja med Bushem in Putinom leta 2001 – kar spodobno mesto za politična srečanja, vendar je v primerjavi z angleškimi, francoskimi, italijanskimi ali nemškimi gradovi seveda majhno in skromno. Še največji vtis naredijo travniki, gozdovi in razgledi na okoliške gore. Lokacija je začinjena s slavno preteklostjo, ker je bila nekoč Titova, še pred tem pa kraljevska rezidenca Karađorđevićev. V Titovi lovski koči v nedostopnem – zaprtem – delu Brda je nekaj časa živel Janez Drnovšek, ki ga ni motilo, da je bilo okrog nje zaradi gostega drevja precej temačno. So se pa na Račjem otoku, ki se nahaja v odprtem delu, zgodili nekateri važni sestanki Peterletove vlade oz. njenih ministrov. Tu se je Demos odločil, da “gremo do konca” z osamosvojitvijo.
Sestanek na Brdu sem sklical zaradi bližajoče se izjave o neodvisnosti Kosovega, govorili pa naj bi o datumu razglasitve, o mednarodnem priznanju in o morebitnih tolažilnih potezah za Srbijo, tj. za predsednika Borisa Tadića, ki je imel 20. januarja volitve in ki smo mu želeli zmago. Condoleeza Rice je sprva pritiskala, da bi neodvisnost razglasili že januarja, vendar je bila pripravljena čakati na rezultat srbskih volitev 3. februarja. Naš namen je bil odložiti kosovsko izjavo o neodvisnosti – tudi zaradi Špancev, ki so imeli volitve 9. marca – do 10. marca; Američani in neučakani Kosovci s Thacijem pa so jo hoteli čim prej, februarja – kar se je potem tudi uresničilo. Z ministri, med katerimi je bil Miliband posrednik sporočil Condoleeze Rice, smo se dogovorili za večerjo in za pogovor brez novinarjev. Naš zaupni fotograf Živulović je naredil nekaj fotografij in to je bilo vse. Potem so sledili trije zanimivi dogodki. Že naslednjega dne je italijanska La Repubblica objavila članek o našem sestanku, ki ga je moral d’Alema – tako si predstavljam – narekovati že v avionu, ko je letel z Brnika proti Rimu.[2]
Drugi zanimivi dogodek je bila hkratna objava ukradene washingtonske depeše v ljubljanskem Dnevniku in v beograjskih medijih 25. januarja 2008. Naši nasprotniki, ki smo jih poznali vsaj od Peticije 571 (jeseni 2007), so z objavo dokazovali, da sta slovenska vlada in še posebej zunanje ministrstvo nekakšni igrački v ameriških rokah. V ukradenem dokumentu, ki je bil pač beležka o sestanku slovenskih diplomatov v State Departmentu konec leta 2007, je bila zapisana ameriška pobuda, naj bi Slovenija prva priznala Kosovo. Te želje Američanom ne bi mogli uresničiti, ker je postopek priznavanja pri nas zapleten in nekoliko dolgotrajen, po drugi strani pa smo predsedovali Evropski uniji in se enostranski ukrepi ne bi spodobili. Kot dokazuje sestanek na Brdu, smo skušali koordinirati zadevo Kosovo tako s Skupino za stike kot s članicami EU. Kljub vsemu so se članki o slovenskem hlapčevanju ZDA, ki vsiljivo spominjajo na proteste pred letošnjim predsedovanjem, dobesedno vsuli iz glavnih slovenskih medijev. Beograjska objava ukradenega dokumenta je pozneje (17. februarja) prispevala k razdejanju tamkajšnjega slovenskega veleposlaništva. Razjarjeni Srbi so v trenutku kosovske izjave o neodvisnosti in v objavi washingtonske depeše prepoznali kosovske botre in srbske sovražnike, kar je bil po vsem videzu namen kradljivcev. Mislim, da je depešo ukradel ljubljanski levičarski ekstremist oz. jugodiplomat v povezavi z novinarji/novinarkami, ki prijateljujejo ali so celo poročeni/poročene s Srbi/Srbkinjami.[3]
12. februarja je bil v Ljubljani in pri Kristančiču v Goriških brdih na obisku Sergej Lavrov, 20. februarja je umrl Janez Drnovšek. Medtem je Kosovo razglasilo neodvisnost. Ko smo se v ponedeljek, 18. februarja, peljali proti sedežu Evropskega sveta, smo naleteli na kolone avtomobilov z rdeče-črnimi albanskimi zastavami in poslušali njihovo veselo trobljenje.
Tretji dogodek je bilo usklajevanje stališč o priznanju Kosovega. Dogajalo se je ponoči v ožjem krogu, zjutraj v plenumu. Med kolegi so bili najtrši Španci, Grki, Ciprčani … Prav mehki niso bili niti Romuni niti Slovaki. Pri odločanju smo svoje sodelavce in drugo osebje prosili, naj zapustijo dvorano, da smo končno izjavo oblikovali samo ministri. Po seji sem dobil čestitke, da smo dokazali uspešnost slovenskega vodenja EU. Izjava je bila kompromisna, državam članicam smo prepustili, da vsaka posebej (ker EU ni država) odloči o priznanju Kosovega. Kakšno srečo je imela Slovenija 16. decembra 1991, ko sta priznanje Slovenije (in Hrvaške) režirala Genscher in De Michelis, in ko so nas priznale vse članice, čeprav z enomesečnim zamikom.
29. aprila smo po dolgih pogajanjih s kolegi (Rehn, Solana, Verhagen) dosegli kompromis glede podpisovanja “pridružitveno-stabilizacijskega sporazuma” (PSS ali SAA) s Srbijo. Podpisala sva ga s Tadićem, kar je bil po mnenju vseh, tudi evropskih časopisov, uspeh. Nazdravili smo si s penino.
Leta 2008 je Slovenija zrasla (v očeh tujine in tudi doma). Dosežkov, ki jih sicer tranzicijska levica ni priznala, se s ponosom in veseljem spominjam tudi sam, čeprav sta jim sledila poraz na volitvah in lomastenje Danila Türka, ki mu Borut pravi Turčin. Slovenija je dobila (res samo za pol leta) sedež za najvišjo svetovno mizo. Tako se z veseljem spominjam sestanka zunanjih ministrov Skupine G 8 26. in 27. junija v Kyotu na Japonskem. Bili smo zunanji ministri Japonske (ki je predsedovala G8), Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Rusije, Združenega kraljestva, Združenih držav, Slovenije (ki je predsedovala EU); poleg nas še predstavnika Sveta EU in Evropske komisije. Lavrov, ki je sprva obljubljal, da bomo z njegovim letalom leteli iz Kyota v Sibirijo, v Kyoto sploh ni prišel, ker je spremljal Medvedeva na srečanju predsednikov v sibirskem Hanti-Mansijsku, kjer je EU in Slovenijo zastopal Janša. Kyoto je čudežno mesto, staro središče je bilo polno rdečih lampijonov, ki so me spomnili na prizore iz filma Gejšini spomini. Prvo srečanje zunanjih ministrov je bilo povezano s sprehodom skozi romantičen japonski park, za katerega so poleg drevja in cvetlic značilni bajerji z velikimi rdečimi ribami. Nato smo šli v čajnico, kjer je skupina izjemno elegantno oblečenih profesionalk kuhala in delila čaj. Če so Japonci vajeni zjutraj piti čaj in če ga pripravljajo s tolikšno skrbnostjo kot naše gostiteljice, morajo zamuditi v službo. Ministri smo razpravljali o Severni Koreji, Bližnjem vzhodu, o Zimbabveju… Skupina G-8, ki so jo medtem zapustili Rusi, je kot nekoč Sveta Aliansa, s katero so se naši predniki leta 1821 srečali na ljubljanskem kongresu.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Člani skupine so bili poleg predsedujoče države EU še Massimo d’Alema (Italija), Bernard Kouchner (Francija), David Miliband (Združeno kraljestvo), Olli Rehn (komisar za širitev), Javier Solana (visoki predstavnik EU za SZVP) in Frank Walter Steinmeyer (Nemčija).
[2] Glej Dimitrij Rupel, Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil, Ljubljana 2009, str. 105-107.
[3] Primerjaj prav tam, str. 110-115.
