-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

V reviji Demokracija preberite: Kako smo Slovenci junija 1991 dobili svojo državo Republiko Slovenijo

Piše: dr. Tomaž Kladnik

25. junij 1991 je za Republiko Slovenijo ter vse njene državljanke in državljane zgodovinski datum, saj zaznamuje presečišče kulturnih in političnih tokov, ki so omogočili nastanek slovenske države, njeno uveljavitev in nadaljnji razvoj. Dan kasneje je bila na Trgu republike slovesno razglašena samostojna in neodvisna Republika Slovenija kot nova država na evropskem in svetovnem zemljevidu. To je zgodba o juniju 1991.

Njene korenine segajo vsaj stoletje in pol nazaj, v leto 1848, ko so Slovenci v prevratnem obdobju pomladi narodov prvič izrekli zamisel o slovenski državnosti. Sprva je napredovala s počasnimi koraki, toda pred prvo svetovno vojno in takoj po njej je dobila močnejše pospeške, zlasti pa med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu, ko je prišlo do izrazitejših preskokov pri njenem delnem in postopnem uresničevanju. Dan razglasitve neodvisnosti Slovenije je bil torej dan zmagoslavja, dan polnopravnega vstopa nacije v zgodovino, dejanje velike, a utemeljene ljudske samozavesti, hkrati pa negotovosti, tveganja in odgovornosti, ki jih je to dejanje prineslo.

Prelomni junij 1991

Junij 1991 lahko začnemo z besedami: »Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal dolžnosti pri njeni obrambi.«

V besedilu prisege pripadnikov Slovenske vojske, ki so jo 2. junija 1991 v Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani prvič javno izrekli vojaki na služenju vojaškega roka v obeh učnih centrih Teritorialne obrambe Republike Slovenije, je zajeta vsa razsežnost junija leta 1991, ki je nam, Slovencem po stoletjih hrepenenj in trdih bojev pred tridesetimi leti prvič v nacionalni zgodovini »prinesel« samostojno in demokratično državo, domovino Republiko Slovenijo. 

Življenje naroda v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), kot se je nazadnje uradno imenovala, in z njo tudi v Socialistični republiki Sloveniji, je namreč pomenil dejansko osvoboditev le za del (slovenskega) naroda, za tiste, ki so bili v državljanski vojni na zmagoviti strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Le-ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na le to, svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja.

Finale osamosvojitve države, ki se je začela s spremembo družbene ureditve, s prvimi demokratičnimi volitvami, z izvolitvijo Demosove vlade in s plebiscitom v letu 1990, ko − če povzamemo besede dr. Jožeta Pučnika − »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«  ter s pripravami na delovanje samostojne države in vseh njenih podsistemov, pa je potekalo na 21. seji vseh zborov Skupščine (parlamenta) Republike Slovenije, ki je bila 24. in 25. junija 1991. 

Priprave na samostojnost in neodvisnost

Po uspešno izvedenem plebiscitu so se začele intenzivne priprave za uresničitev plebiscitarne odločitve, saj so morali parlament in drugi državni organi v šestih mesecih pripraviti vse potrebno za samostojno delovanje države. Sprejeti so morali zakone in podzakonske akte, ki so nato postali pravna podlaga za izvajanje suverenih pravic nove države, predvsem tiste, ki so bile do tedaj prenesene na federacijo, kot so bile na primer monetarna politika, zunanje zadeve, obramba in druge. Po neuspelem poskusu preoblikovanja Jugoslavije v konfederalno državo je slovenska skupščina februarja sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev z Jugoslavijo; s tem se je tudi uradno začel postopek razdružitve. 

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine