Piše: dr. Vinko Gorenak
V parlamentarnih demokracijah je nekaj povsem normalnega in pričakovanega, da imamo levičarje in desničarje. To še posebej velja za države z večinskim volilnim sistemom, kjer imamo največkrat dve veliki politični stranki, ostale so manj pomembne. V tistih s proporcionalnim volilnim sistemom, pa imamo običajno množico levih in desnih, pa tudi sredinskih političnih strank. Dejstvo je, da v državah z večinskim volilnim sistemom načelom obstaja veliko večja politična stabilnost, ki pač traja od volitev do volitev. V državah s proporcionalnim volilnim sistemom pa je precej drugače, vladne koalicije so običajno nestabilne in pogosto prihaja do predčasnih volitev. Slovenija seveda sodi med slednje.
Kaj pa protesti?
Protestiranje levičarjev in desničarjev ali tistih nekje vmes, je v parlamentarnih demokracijah nekaj povsem normalnega in pričakovanega. Kdorkoli se je sprehodil po vsaj nekaterih svetovnih prestolnicah, kot so Bruselj, Berlin, Pariz, London, Dunaj ali druge, je lahko naletel na take ali drugačne proteste. Ti so povsod dovoljeni, seveda če niso nasilni. Nasilnost pa je točka, na kateri vse države reagirajo in nasilje preprečujejo tudi s policijo in njeno uporabo prisilnih sredstev zoper nasilne protestnike. Pravno gledano je Slovenija tam, kjer so vse druge evropske države. Protesti so torej dovoljeni, nasilne proteste pa policija preprečuje z uporabo prisilnih sredstev.
Kdo v Sloveniji povzroča nasilne proteste?
Tudi v Sloveniji je bilo po letu 1991 kar veliko protestov. Toda poglejmo kakšne so razlike med njimi. Večina njih sodi v kategorijo nezanimivih in evropsko primerljivih protestov, ki nimajo nasilne komponente. Če pa gledamo v kontekstu levičarjev in desničarjev, pa so razlike več kot očitne. Poglejmo najprej državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti ali dnevu državnosti. Politična desnica je v tem kontekstu pogosto bojkotirala uradne državne proslave in organizirala svoje. Toda te nikoli niso bile isti dan ali v neposredni bližini uradnih državnih proslav, ki jih je organizirala politična levica. To pomeni, da so državne proslave v času levih vlad potekale brez pomembne policijske zaščite in brez varovalnih ograj, ki bi ščitile pred desničarji. Kaj pa obratno?
Niti slučajno ni bilo tako. Leta 2012 je bila na oblasti druga Janševa vlada. Decembrska državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti je potekala v Cankarjevem domu. Levičarji pa so nasilno protestirali in policija je morala organizirati širše zavarovanje proslave s postavitvijo varovalnih ograj, seveda proti nasilnim levičarjem. Povsem enako je bilo leta 2020 ob dnevu državnosti ko se je situacija ponovila. Levičarji so protestirali na Prešernovem trgu v neposredni bližini uradne državne proslave na Kongresnem trgu, zato je policija morala tudi z varovalnimi ograjami zaščititi uradno državno proslavo pred levičarji seveda.
Podobna situacija je bila leta 2015 na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Takrat je šlo za vprašanje ilegalnih migrantov. Levičarji so podpirali njihov prihod v Slovenijo, desničarji pa so temu nasprotovali. Policija jih je fizično ločila. Toda podrobnosti so jasne, na strani levičarjev smo lahko opazili nekdanjega predsednika države Milana Kučana, na strani desničarjev pa politikov ni bilo. Levičarji so bili zamaskirani, nosili so orodja za napad, jugo zastave in rdeče zvezde, desničarji pa so peli slovenske pesmi, niso bili zamaskirani in nosili so slovenske zastave.
Leta 2020 in 2021 se zgodovina zgolj in samo ponavlja. Levičarji bolj ali manj nasilno protestirajo, desničarji pač ne. Razlog je jasen – tretja Janševa vlada in nič drugega.
Dr. Vinko Gorenak je Državni sekretar v kabinetu PV, nekdanji poslanec DZ in minister za notranje zadeve, univerzitetni profesor ter član SDS.
