Piše: France Bešter
Leta in desetletja se, v šolskem sistemu, v pripadnike te kulture, vgrajuje ta spoznavna struktura, od katere je človek potem v svojem delovanju odvisen, s tem je pogojen. Premalo se zavedamo značilnosti te miselne stavbe, tega, kar ona omogoča, a kaj tudi onemogoča, kakšni so morda celo njeni škodljivi učinki. Torej: kakšne so osnovne poteze teh miselnih šablon, kakšni so temelji in glavni nosilni stebri te miselne strukture?
Temelj je razsvetljenska filozofija, racionalizem, ki postavlja razum na prvo mesto, in po kateri je mogoče, z neko (znanstveno) spoznavno metodo mogoče spoznati resnico. Resnico: o čem? O svetu. Odkrivati naravne zakone, a tudi zakone, po katerih deluje družba. Zato je v temelju te stavbe tudi metoda te znanosti (ki je tudi delo Razuma!), in ta Znanost s to metodo se sklicuje na izkustvo in na dokazovanje s tem, in pri materialističnih znanostih (za tehniko) sta pot do izkustva eksperiment in merjenje. Iz teh osnov potem rastejo nosilni stebri te stavbe, ki so empirične znanosti, in človek – racionalist jih uporablja kot svoje miselno orodje in orožje, mentalno deluje znotraj tega.
Ta struktura marsikaj omogoča, zlasti je potrebna in uporabna pri izdelavi tehnike (Orodij!) in pri njeni uporabi v svetu. Z določenih vidikov pa je nevarna, npr.: ona deluje razkrojevalno, rušilno na spoznavno stavbo vere (krščanski miselni svet). Če dovolj dobro poznamo oba svetova, nam ni težko ugotoviti, zakaj, mnoge stvari so si tu namreč v prav diametralnem nasprotju: vera postavlja na prvo mesto Boga (ta znanost Razum), tu je treba v stvari verjeti in ne dvomiti (pri znanosti pa je dvom del njene metode!), in vera se ukvarja z ne- merljivimi in ne- materialnimi stvarmi, ki so celo neopisljive oz. jih opisuje s simboličnimi besedami (znanost operira z znaki), znanost zahteva dokazovanje in eksaktno opisovanje stvari, pri veri tega ni.
Se pravi, s pojavom empiričnih znanosti se je v tej civilizaciji v glavah ljudi pojavila neka miselna struktura, ki povzroča rušenje enega nosilnih stebrov te kulture, krščanstva, podobno kot nek računalniški program (računalniški virus) lahko podere nek drug program. In še: vgrajeni »racionalistični program« v človeku močno otežuje izgradnjo verske spoznavne stavbe v njem, človeku – racionalistu je teže dojemati verske stvari kot nekomu, ki ni obremenjen z modernimi znanostmi.
Zaključiti moramo, da je zahodni človek v tem razvoju (in prav zaradi njega) ne le pridobil, je tudi ogromno izgubil, a v pripadnikih te civilizacije manjka jasne zavesti o tem: kako so miselno pogojeni in kaj so zaradi »napredka« izgubili, in na kakšen način. Večina pač jemlje stanje kot nekaj samoumevnega. In roko na srce: priznati si moramo, da večina danes mnogo bolj zaupa znanosti in tehniki kot pa veri (religiji).
Od nekega načina mišljenja in neke podobe sveta in človeka je torej prišla tudi neka nevarnost. Človek je zaradi tega izgubil tisto, kar mu znanost in tehnika ne moreta dati: etične temelje, smisel, usmeritev, oporo, ugodno stanje duha (vez z Metafizičnim). Paradoksalno: napredek tehnike bi zahteval tudi dvig etične zavesti, a znanost za tehniko je povzročila nekaj ravno nasprotnega, razkroj moralnih vrednot v tej kulturi, kar ima seveda slabe učinke tudi na ekonomijo in politiko. Zaradi tega tehnični napredek ni prinesel take blaginje kot bi jo lahko, okoljski problemi so večji in časi nevarni, tudi za razne vojne, ki so ob uporabi tehnike lahko še bolj uničujoče.
Franc Bešter, Zg. Besnica
