Avtor: Vida Kocjan
Portal Necenzurirano.si in njegovi novinarji, ki so po javno znanih podatkih povezani s tajkunsko medijsko hobotnico Martina Odlazka – ta pa je po zadnjih razkritjih povezana tudi s financiranjem iz podjetja Gen-I v času Golobove vlade –, imajo dr. Damjana Žuglja v zobeh že leta.
Nekdanji direktor Urada za preprečevanje pranja denarja se v objavah tega medija ne pojavlja kot oseba, proti kateri tečejo postopki, temveč kot že vnaprej obsojen krivec. Med očitkom, sumom in pravnomočno sodbo portal praviloma ne dela razlike, ki jo Ustava RS zahteva od sodišča in bi jo moral spoštovati tudi novinar. Članek s 6. oktobra 2026 z naslovom »Prva zmaga Žugljevih tarč: Izvedo lahko, kdo je vohljal za bančnimi računi« je le zadnji primer takšnega poročanja. Žugelj je zaradi njega in celotnega vzorca poročanja vložil pritožbo proti portalu in njegovim avtorjem, naslovljeno na Novinarsko častno razsodišče, Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije.
Leta v istem okviru
Vzorec ni nov. Že naslovi in uvodniki pri »necenzuriranih« govorijo o »Žugljevih tarčah«, o »vohljanju«, o »slovenskem Watergatu« in o domnevno nezakonitem pridobivanju podatkov, kot da je teža teh oznak že prestala sodno presojo. Novinarji, ki to področje očitno poznajo, vedo, kaj pomeni razlika med analizo urada, kazensko ovadbo, preiskavo in obsodbo. Prav zato Žugelj njihovega pisanja ne označuje kot spodrsljaj zaradi nevednosti, temveč kot zavestno izbiro. Kdor pozna postopek in kljub temu piše v dovršniku krivde, po njegovem ne izpolnjuje dolžnosti do bralca, temveč gradi vtis, ki naj bi prehitel sodišče.
Žugelj njihovega pisanja ne označuje kot spodrsljaj zaradi nevednosti, temveč kot zavestno izbiro.
Odločba o zakonu, naslov o Žuglju
Članek s 6. oktobra ta vtis naveže na odločbo Ustavnega sodišča RS. To je v zadevi U-I-331/22 presojalo zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2), ki se uporablja od 5. aprila 2022. Pri treh določbah je ugotovilo neskladje z ustavo: pri petem odstavku 51. člena, drugem odstavku 134. člena in prvi alineji petega odstavka 145. člena. Šlo je za osemletni, samodejni odlog seznanitve posameznika z lastnimi podatki oziroma z informacijo, ali in kdaj je urad do njih dostopal. Odlog je veljal brez presoje konkretnega primera, tudi kadar razlogov za zadržanje informacije ne bi bilo več. Odločba nalaga popravek zakonodajalcu in mu za to postavlja rok. Ne govori o Žuglju, ne imenuje njegovih postopkov in ne razglaša nobene poizvedbe za nezakonito.
Portal pa iz te odločbe naredi »prvo zmago Žugljevih tarč«. Naslov bralcu pove dvoje, česar izrek ne vsebuje: da naj bi bili ljudje Žugljeve tarče in da naj bi šlo za vohljanje. Oboje je vrednostna oznaka, ne ugotovitev ustavnega sodišča. Ustavno sodišče presoja zakon in s tem akt tistega, ki ga je sprejel – vlade in državnega zbora. Ne presoja urada kot organa in ne predstojnika kot osebe. Del zahteve, ki se je nanašal na začetek in izvedbo analiz, je sodišče zavrglo. V tem delu torej ni opravilo vsebinske presoje in Žugljevega dela ni označilo za nezakonito.
Časovna ločnica je še ostrejša. Sporne določbe so del ZPPDFT-2, uveljavljenega 5. aprila 2022. Žugljev mandat je prenehal 1. junija 2022, z nastopom Golobove vlade. Do uveljavitve novega zakona se je postopalo po ZPPDFT-1. Ta zakon pa ni bil predmet odločbe U-I-331/22. Poizvedbe, ki jih »necenzurirani« umeščajo v jesen 2021, so torej nastale pod drugim zakonom, pri drugem pravnem režimu in pred uveljavitvijo določb, ki jih je ustavno sodišče ocenilo. Odločba tudi ne pomeni, da so bili zaključeni postopki po ZPPDFT-1 nezakoniti. Kdor iz nje izpelje, da je bilo delo urada v letu 2021 nezakonito in da je za to osebno odgovoren takratni predstojnik, preskakuje prav tisto, kar bi moral novinar bralcu pojasniti.
To je jedro očitka. Nekaj, kar nima neposredne zveze z Žugljem kot predstojnikom, je bilo uporabljeno za osebno diskreditacijo, za širjenje vtisa že dokazane krivde in za vplivanje na sodni postopek, v katerem se bo znašel. Bralec, ki odločbe ne odpre, iz naslova in uvoda članka odnese sklep, da je ustavno sodišče pritrdilo »necenzuriranim« v zgodbi o Žuglju. Ni jim. Pritrdilo je Informacijskemu pooblaščencu v oceni treh zakonskih določb o odlogu seznanitve. To je pomembna odločitev o mejah pravice do lastnih osebnih podatkov. Ni pa obsodba nekdanjega direktorja.
Kdor prebere le naslov »necenzuriranih«, vidi Žuglja. Prav ta razkorak je razlog za pritožbo.
Nikoli doslej pravnomočno obsojen
Žugelj v pritožbi opozarja, da takšen način ni osamljen. Članki, usmerjeni zoper njega, po njegovih navedbah že leta uporabljajo jezik, kot da je kriv in obsojen, čeprav pravnomočne obsodbe ni. Podatke, ki ne dosegajo dokaznega standarda in niso sprejeti kot dokaz, »necenzurirani« predstavljajo kot trdna dejstva. Domneva nedolžnosti, ki jo ustava veže na pravnomočno sodbo, v teh objavah ostane formalnost. Izrazi »domnevno«, »sum« ali »preverilo se bo« se pojavijo, kadar je treba pravno pokriti stavek, ne pa kadar bi morali določiti težo navedbe. Novinarji niso del sodne oblasti – pravice, da o krivdi pišejo kot o gotovosti, pa nimajo niti iz pravice javnosti do obveščenosti.
»Vsak je nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen. Pravnomočno obsojen doslej nisem bil nikoli,« navaja Žugelj. Razume nestrinjanje in prizadetost tistih, ki menijo, da so bili predmet poizvedb. Vendar pa to ne more biti motiv za kontinuirano blatenje, oprto na okoliščine, o katerih bo odločalo sodišče in ne posamezen novinar. »Takšna dejanja niso le poseg v mojo čast in dobro ime, kar bom uveljavljal v drugih postopkih, temveč so usmerjena v osebno diskreditacijo, vplivanje na postopke v teku in vnaprejšnje ustvarjanje vtisa krivde, čeprav zadeva še ni blizu sodne presoje.«
Žugelj od Novinarskega častnega razsodišča, Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije pričakuje, da preverijo objave, ki se nanašajo nanj in na urad v času njegovega mandata. Preverijo naj, ali način pisanja krši dolžnost objektivnosti, ali dejstva prilagaja vnaprejšnjemu sklepu in ali s tem škoduje tudi ugledu novinarskega dela. Senzacionalizem, ki zakonodajno odločbo prevede v osebno zmago nad poimenovanim posameznikom, po njegovem ne more biti standard.
Prav to se je zgodilo 6. oktobra. Odločba o roku za seznanitev z lastnimi podatki je postala »zmaga tarč«. Zakon, sprejet in uveljavljen ob koncu Žugljevega mandata, je postal dokaz o njegovem ravnanju. Zavrženi del zahteve je iz zgodbe izpadel. Bralcu ni bilo pojasnjeno, da ustavno sodišče ni reklo, da so bile poizvedbe iz leta 2021 nezakonite, niti da bi moral nekdanji predstojnik komur koli razkriti, kaj je urad takrat preverjal. Sporočilo bralcu je bilo, da so Žugljeve tarče dosegle prvo zmago in da bodo lahko izvedele, kdo je vohljal. Med tema stavkoma in izrekom odločbe je razlika, ki ni stilska – je razlika med poročanjem in označevanjem.
Žugelj je objave »necenzuriranih« dolgo spremljal brez pritožbe na stanovske organe. Zdaj navaja, da avtorji namere ne skrivajo več: sporno okoliščino predstavijo kot gotovo dejstvo, ustavni pogoj za takšno gotovost pa je pravnomočna sodba. »Novinarji, ki pišejo o konkretni materiji, jo morajo poznati ali se o njej poučiti. Prepričan sem, da jo poznajo, zato njihovo pisanje kaže na namero javne diskreditacije.« Škoda po njegovih besedah ne zadene le njega. Zadeva tudi ugled organa, ki ga je vodil, in zaupanje v to, da novinar loči presojo zakona od obsodbe človeka.
Za konec: odločba U-I-331/22 je javna. Prebrati jo je mogoče brez posrednika. Kdor to stori, vidi predmet presoje, čas veljavnosti zakona in naslovnika naloga. Kdor prebere le naslov »necenzuriranih«, vidi Žuglja. Prav ta razkorak je razlog za pritožbo.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 15. oktobra 2026.)
