Je v Vesélinovi hiši tuga,
saj plačilo zopet zaostaja,
na račun podpora ne prihaja,
izostala so še sredstva druga.
Bil podpiranec je socialni,
pa potem s seznama dol zradiran,
nič več za lenarjenje dotiran,
a razlogi so bili banalni.
Bojda ni izpolnil formularja,
poročila o vsem siromaštvu,
ki je stalno spremstvo nastopaštvu,
pa ostali spet so brez denarja.
A prišlo bo brž do preobrata,
saj Vesélin naj bi se pomujal,
s poročilom več ne bo zamujal,
bo dostavil ga na prava vrata.
Se Vesélin veselil je včeraj,
kot cigan, ko beli kruh zagleda,
kajpak, saj je v hiši težka beda,
reveži bili pri njih so zmeraj.
Včeraj pa naj bi dostavil pošto,
poročilo o vsej svoji bedi,
boljši bodo zanj odslej izgledi,
da dobi dodatek spet za košto.
Toda, glej, ne ve, kam naj dostavi,
izgubljen Vesélin se sprašuje,
ali tam naslov je ali tu je,
le kateri bil bi poštni pravi.
Se sprašuje in zmrduje javno,
da ni utečena pot oddaje,
se na medije obrne raje,
ker je to, se ve, bolj enostavno.
Zdaj dobrotnik se ga naveliča.
Kdo podpiral takšne bi lenuhe,
gizdalinom kdo dajal potuhe?
Dosti Veselinovega niča!
Veselínov nič se s tem plačuje,
nič za nič poštena je menjava,
za dodatek še klofuta prava,
s to se ga dodatno nagrajuje.
