Piše: Andrej Sekulović
Danes postaja vse bolj jasno, da je etnična in kulturna raznolikost, za katero se zavzemajo razne institucije Evropske unije, človekoljubne organizacije, kot je Fundacija za odprto družbo Georgea Sorosa in Združeni narodi, navadna farsa. Raznolikost, ki naj bi jo v Evropo prinašali migranti tretjega sveta ni pot v napredek, kot radi trdijo progresivni levičarji in njeni zagovorniki, temveč se kaže predvsem v porastu kriminala, konfliktih med prišleki in staroselci, kulturnih »nesporazumih« in v obremenitvi državne blagajne in socialne države. Prav tako pa iz Evrope ne ustvarja bolj raznolik kontinent, temveč ima ravno nasprotne posledice.
Lažna raznolikost
Če smo lahko nekoč v Londonu spoznavali angleško kulturo, v Parizu francosko in v Berlinu nemško, delujejo danes vsa ta mesta precej podobno. Množice migrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda se klatijo po ulicah, na vsakem vogalu so lokali z isto turško ali bližnjevzhodno »eksotično« hitro hrano in kitajske restavracije, medtem, ko razen v muzejih in v arhitekturi starih stavb in zapuščenih spomenikov težko najdemo sledi avtohtone kulture. Tako so si danes prestolnice Evrope, ki so se nekoč med seboj zares razlikovale, vse bolj podobne, kar je v nasprotju s samim pojmom raznolikosti. Ta lažna raznolikost ne obogatuje, temveč le uničuje nekoč kulturno bogata evropska mesta, ter predstavlja demografsko grožnjo avtohtonim prebivalcem. Kljub temu nas tako osrednji mediji, kot tudi progresivni politiki in nevladniki še kar prepričujejo, da potrebujemo raznolikost, da je raznolikost, ki vodi v mešanje ljudstev resnično dobra za človeštvo. To je seveda popolnoma v navzkrižju s splošnimi pravili narave in bi bilo lahko res, le če bi bil človek neko bitje, ki je nad naravo, ter ni podložen njenim železnim zakonom. Vendar pa ni tako in ta splošna pravila narave veljajo tudi za človeka. Tako kot se v naravi med pticami vrabci držijo z vrabci, orli z orli in čaplje s čapljami, kljub temu, da so vsi ptiči, je tudi za ljudi popolnoma normalno, da so radi v družbi svojih sonarodnjakov in tistih, ki so njim podobni in ki izhajajo iz iste ali iz podobne kulture. Homogene družbe so zato bolj mirne in zdrave od multikulturnih družb, kar je razvidno, če primerjamo na primer japonsko družbo z družbo kakšne Zahodnoevropske države, kot sta Francija ali Anglija. Poleg tega, da imajo Japonci precej nižjo stopnjo kriminala se vprašajmo tudi koliko terorističnih napadov se je zgodilo na Japonskem v zadnjih letih. Londonski župan Sadiq Khan je nekoč ob terorističnem napadu v New Yorku v katerem je bilo poškodovanih 29 ljudi izjavil, da je to preprosto »del življenja v velikem mestu«. Ob tem se mora človek vprašati, kako to, da se takšni napadi torej ne dogajajo redno v večmilijonskem Tokiu? Morda je odgovor v tem, da so imeli Japonci do pred kratkim zelo strogo azilno politiko, saj so v letu 2017 od 20,000 beguncev, ki je zaprosilo za azil sprejeli le borih 20. Morda je torej razlog, da je Tokio bolj varen od marsikatere zahodne metropole ta, da Japonska ni uvažala potencialnih teroristov in ljudi s katerimi bi zaradi nepremostljivih kulturnih razlik avtohtono prebivalstvo prišlo v konflikt.
(ne)Kulturna obogatitev
Ko je govora o raznolikosti in kulturni obogatitvi Evrope se njeni kritiki največkrat posvečajo statistikam, ki nam kažejo porast raznih zločinov, in obremenitvam državne blagajne, ki z davkoplačevalskim denarjem oskrbuje nove prišleke, namesto, da bi le tega namenila za Evropejce pod pragom revščine. Bolj redko pa se omenja še eno dejstvo; celotna ideja, da Evropejci sploh potrebujejo kakršnokoli obogatitev je izredno žaljiva in šovinistična, saj namiguje, da so kulture evropskih narodov suhoparne, skromne in brez življenja. Zato naj bi Evropejci potrebovali tuja bolj živahna in »pisana« ljudstva, ki naj bi s svojim prihodom oživila stare dolgočasne kulture naše celine. Sprašujem se ali so ti zagovorniki raznolikost kdaj potovali po Evropi, spoznali različne kulturne običaje in se seznanili z različnimi stili evropske umetnosti, arhitekture, literature in kulinarike. Prav tako se je treba vprašati zakaj levica zahteva raznolikost le na Evropskih tleh, nihče pa ne govori o tem, da je treba kulturno obogatiti afriške ali bližnjevzhodne narode. In kako sploh zgleda ta kulturna obogatitev v praksi? En primer takšne obogatitve je bil v angleškem mestu Rotherham, ko so tolpe muslimanov v obdobju šestnajstih let prisilile v prostitucijo 1.400 mladoletnic. Še en primer je nastajanje vzporednih šeriatskih sodišč in no go con v katere beli domačini nimajo vstopa, v muslimanskih getih evropskih prestolnic. Eden izmed zadnjih primerov te obogatitve pa je tudi požig gotske katedrale v francoskem Nantesu, ki ga je zakrivil begunec iz Ruande. Na Švedskem se je število posilstev od leta 1975, ko so oblasti spremenile imigracijsko politiko, ter začele proces spremembe družbe iz homogene v multikulturno, zviševalo sorazmerno z množičnim priseljevanjem. Leta `75 je bilo prijavljenih 421 posilstev, do leta 2014 pa je ta številka narastla na 6,620 in zatem leta 2017 na 7,230. Leta 2018 so prišle na dan uradne statistike, ki razkrivajo, da 80 procentov posilstev zagrešijo migranti, med katerimi prevladujejo tisti iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Žal je takšnih primerov veliko preveč, da bi jih našteli v enem članku, od terorističnih napadov do posilstev, umorov, kraj in neredov.
Cui bono?
Ko opazujemo današnje dogajanje v Evropi in ogromen kontrast med lepimi besedami o raznolikosti in kulturni obogatitvi, ter med resničnimi posledicami le te, se moramo vprašati »Cui bono« ali kdo ima korist od tega? Eden glavnih predstavnikov francoske nove desnice, Alain de Benoist, je v svoji knjigi Manifest za evropski preporod (prevod Primož Kuštrin, spremna beseda Igor Krnel, Ljubljana 2018) pisal, da so za množično priseljevanje krivi predvsem »industrializirani narodi«, ali z drugimi besedami, mogočni industrialci in korporacije, ki so »človeka degradirali v trgovsko blago, ki se ga lahko preseli kamorkoli«. Svet brez meja v katerem se lahko poceni delovno silo seli kjer je trenutno potrebna je seveda želja globalističnih elit. Obenem podpirajo množične migracije tudi, da bi s tem zlomili homogene družbe in narode, ki bi skozi mešanje ljudstev postali množica, ne brez identitete, temveč z novo identiteto, ki bi jo izražali v svoji pripadnosti celotnemu človeštvu in novi potrošniški kulturi, ki jo narekujejo velike korporacije. Zato globalisti kljub temu, da se priseljenci velikokrat izkažejo bolj kot breme davkoplačevalcem in ne kot poceni delovna sila še naprej močno podpirajo migracije in mažejo Evropejcem oči z lepimi besedami o raznolikosti. Množične migracije so nujne za vzpostavitev vse bolj globalne družbe, ki je cilj mednarodnih globalistov. To pa nam ne prinaša več raznolikosti, temveč poenotenje vseh kultur in uničenje resnične raznolikosti tega planeta. Tako se izkaže, da je raznolikost, ki jo globalisti vsiljujejo evropskim narodom navadna prevara.