Piše: Andrej Sekulović
Feministično gibanje, ki se je pojavilo konec 19. stoletja kot gibanje, ki se zavzema za pravice žensk, kot sta bili pravica do glasovanja ali pravica do dedovanja, se je za časa svojega obstoja sprevrglo v nestrpno in agresivno orodje kulturnega marksizma, katerega cilj je uničenje tradicionalne družine in kohezivnosti zahodne družbe, ki je temeljila na le tej. Feminizem je tako danes levičarsko gibanje, ki v večini primerov podpira tako množične migracije kot tudi razna gibanja LGBT , namesto preproste enakopravnosti spolov, pa je glavni cilj feministk uničenje »patriarhata«.
Trije valovi feminizma
Prvi val feminizma je tesno povezan z zahtevami za ženske volilne pravice. V 19. stoletju so na Zahodu nastajala razna združenja za pravice žensk, ki so jih podprli tudi mnogi takrat dejavni začetniki liberalizma, kot je bil John Stuart Mill, leta 1900 pa je postala Nacionalna zveza društev za žensko volilno pravico, katere članice so se imenovale sufražetke, navečja tovrstna organizacija v Veliki Britaniji. Za razliko od drugih organizacij in združenj za pravice žensk, ki so bila miroljubna, so se sufražetke posluževale tudi bolj nasilnih taktik, leta 1903 pa je bilo ustanovljeno novo združenje sufražetk, ki ga je vodila Emmeline Pankhurst.
Drugi val feminizma pa se začne v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo v ZDA ustanovljeno gibanje Womens Liberation Movement, ali »Gibanje za osvoboditev žensk«. To gibanje se je za razliko od prvih feministk ( Emmeline Pankhurst se je na primer kasneje pridružila konzervativni stranki) pomikalo tudi bolj v levo, ter je bilo bolj radikalno. Tako so feministke drugega vala začele namesto boja za enakopravnost in pravice, boj proti »zlu« patriarhata, podpirale pa so tudi črnsko gibanje za državljanske pravice in boj »proti rasizmu«, ter homoseksualna gibanja, od katerih je bila takrat najmočnejša Gay liberation front, ali »Gejevska osvobodilna fronta«.
Tretji val feminizma pa se pojavi leta 1990, prav tako v ZDA. Feministke tretjega vala so odraščale v času, ko je drugi val dosegel vrhunec, svojo nalogo pa so videle v nadaljevanju boja proti »zatiranju« in proti patriarhatu, obenem pa so se zavzemale predvsem za individualizem in raznolikost, saj so želele, glede na svoje okolje, redifinirati pomen feminizma. Izraz »tretji val feminizma« je sicer skovala ameriška feministka judovsko-črnskega porekla Rebbeca Walker, ki je bila tudi ena vodilnih feministk tega časa. V tretjem valu se pojavi tudi velikokrat uporabljan izraz »intersekcionalnost«, ki naj bi označeval skupek različnih osebnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi bil posameznik lahko diskriminiran. Te okoliščine so po mnenju feministk seveda povezane z raso, spolom in z razrednjo pripadnostjo. Z drugimi besedami, tako kot pripadniki Frankfurtske šole, so se tudi feministke posluževale koncepta »zatiranih« proti »zatiralcem«. Zatiralec je tu seveda predvsem evropski beli moški, ki zatira razne manjšine, druge rase, ženske, istospolno usmerjene in tako dalje. Tu lahko torej vidimo vzporednico feminističnega gibanja in kulturnega marksizma, ki je feminizem izkoriščal za svoje cilje. Feministke tretjega vala so sicer nadaljevale delo svojih predhodnic , ukvarjale so se z istimi družbeno-političnimi vprašanji in temami, obenem pa so se zavzemale tudi za pravico do splava in za spolno svobodo, ki je bila glavna tema že v seksualni revoluciji 60. let, ter naj bi » predstavljala najprej spoznavanje vseh načinov na katere je družba oblikovala spolno identiteto in seksualnost, zatem pa izgradnjo svoje avtentične spolne identitete, in svobodo izražanja le te«. Takšna miselnost je seveda ozko povezana tud z današnjimi študijami spola in z ideologijo transspolnosti, ki jo veliko feministk prav tako danes podpira. Tu pa je treba omeniti tudi, da nekatere feministke, predvsem iz drugega vala, transspolnosti nasprotujejo, saj se pritožujejo nad tem, da lahko moški kar naenkrat postane ženska. Seveda je ironično, da so ravno ideje o spolni ali seksualni svobodi, ki so jih feministke goreče podpirale, privedle do tega, da je na primer transseksualec Caitlin Jenner leta 2015 prejel nagrado za žensko leta. Dejstvo, da je biološki moški prejel to nagrado je za ženske veliko bolj žaljivo od raznih bolj tradicionalnih pogledov na spol, ki pa tako zelo motijo in jezijo feministke, samo zato, ker priznavajo naravno dejstvo, da je ena izmed primarnih vlog ženske predvsem materinstvo.
Iz tretjega vala feminizma se je leta 2013 razvil današnji, četrti val, ali postfeminizem, ki pa se zavzema za bolj ali manj iste nazore, ter se ukvarja z istimi temami. Ena bolj znanih feminističnih organizacij četrtega vala je mednarodna organizacija Femen, ki organizira razne proteste in aktivnosti z velikokrat vulgarno in agresivno retoriko. Aktivistke te organizacije prav tako ostajajo zveste agendi kulturnega marksizma, katere cilj je ne le uničenje tradicij in vrednot Evropejcev, temveč tudi izbris Evropejcev samih skozi multikulturen proces in rasno mešanje. Tako je francoska veja te organizacije leta 2014 pozvala Francozinje, naj se poročajo in mešajo z afriškimi imigranti, da bi pripomogle k multikulturalizaciji države in uničenju belih evropejcev.
Proti poroki in instituciji družine
Feminizem se je, kot je bilo že rečeno, iz gibanja, ki se je zavzemalo za volilne pravice in za enakopravnost žensk, sprevrgel v agresivno proti moškim usmerjeno ideološko gibanje, ki služi predvsem ciljem kulturnih marksistov in dedičev Frankfurtske šole . Glavni cilj feminizma je tako danes uničenje tradicionalne družine. Mnogi liberalci, levičarji in ostali podporniki feminizma bodo seveda trdili, da izhajajo takšne trditve iz nekih teorij zarote, vendar pa po drugi strani mnoge feministke tega sploh ne zanikajo, temveč tudi same podpirajo točnost takšnih trditev s svojimi lastnimi izjavami. Tako je recimo ameriška prominentna feministka drugega vala in zgodovinarka Linda Gordon izjavila: »Nuklearna družina mora biti uničena«, ter dodala » Razkroj družin je sedaj objektiven revolucionarni proces«. Še ena feministka drugega vala, pesnica in novinarka Robin Morgan, ki je bila v 60. letih prejšnjega stoletja dejavna v gibanju za državljanske pravice, kasneje pa je delovala v različnih feminističnih organizacijah, pa je trdila, da »neenakosti med moškim in žensko ne moremo uničiti, dokler ne uničimo samega koncepta poroke«. Feministka Helen Sullinger je rekla: »Moramo si prizadevati za uničenje poroke« in dodala »Konec institucije poroke je nujen pogoj za osvoboditev žensk. Zato moramo spodbujati ženske, da zapustijo svoje može.« Sheila Cronin, voditeljica feministične Nacionalne organizacije za ženske (NOW-National Organisation for Women), je izjavila: »Ker predstavlja poroka suženjstvo za ženske, je jasno, da mora žensko gibanje napadati to institucijo. Svobode za ženske si ne moremo izboriti, brez uničenja poroke.« Najbolj zgovorna pa je izjava ameriške feministične pisateljice: »Popolno uničenje tradicionalne poroke in nuklearne družine je »revolucionarno utopičen« cilj feminizma«. Prav tako lahko poleg sovraštva do institucije družine in zakona pri pomembnih feministkah vedno znova naletimo na čisto sovraštvo do moških, ki se odraža v izjavi ameriške učiteljice, pisateljice in lezbične feministke Sally Miller Gerhart: »Število moških mora biti znižano in vzdrževano na približno 10% človeške rase«, in v besedah radikalne feministke Andree Dworkin: »Rada bi videla moškega pretepenega do krvi, z visoko peto zarito v njegovih ustih, kot ima jabolko v ustih (pečen) prašič«. Sicer je to le nekaj primerov izjav, ki pa odražajo splošni seksizem in sovraštvo feministk do moških in končni cilj modernega feminizma, ki si ne želi le nekakšne enakosti, temveč popolno uničenje tradicionalne družine kot institucije.
Dvoličnost feminizma
Feministke ženske spodbujajo, da naj se namesto ustvarjanju družine posvetijo raje karieri, saj verjamejo, da predstavljata družinsko življenje in materinstvo za žensko nekakšen zapor in suženjstvo, medtem, ko je ženska, ki osem ur gara za neko podjetje očitno svobodna. Zato se velikokrat pritožujejo glede diskriminacije pri zaposlovanju, ki naj bi se kazala v tem, da ženske v določenih poklicih niso zastopane enako kot moški. Zavzemajo se za uvedbo ženskih kvot, ki je pri nas že sprejeta v politiki, saj zakon o lokalnih volitva določa, da mora stranka, ki ima na listi več kot enega kandidata za člana občinskega sveta, določiti tako, da pripada vsakemo spolu najmanj 40% na volilni listi. Vendar pa se tu kaže tudi velika dvoličnost feministk, saj se pritožujejo, da so moški preveč zastopani predvsem, ko gre za poklice višjega plačilnega razreda. Ženske kvote želijo na področju dobro plačanih poklicev, medtem, ko pa zaenkrat še nobena feministka ni tarnala, da so moški preveč zastopani med mehaniki, vodovodarji ali rudarji. Še večja dvoličnost pa se kaže v feminizmu, ko gre za boj proti nasilju nad ženskami. Vedno znova vodijo kampanje proti nasilju in posilstvom, ampak le, ko gre za storilce evropskega porekla, o dejstvu, da je večina posilstev na Zahodu, predvsem recimo v Švedski, zagrešeno iz strani migrantov pa molčijo. Prav tako, medtem, ko vedno znova kritizirajo evropsko civilizacijo, češ, da je zatiralna do žensk, pa skoraj nikoli zaradi tega ne kritizirajo islama in muslimanov, temveč velikokrat tudi same podpirajo multikulturo, ter množične migracije v Evropo.