Piše: M. B.
V okviru tridnevnega Zimskega tabora 2021 je danes prek videospletne povezave potekala okrogla miza z naslovom Populistične ideje, sporočila in akcije (Populist ideas, messages and actions) Erasmus+ Jean Monnet Chair: Populism and the Future of European Democracy.
Moderator in glavni pobudnik okrogle mize v okviru Zimskega tabora 2021, ki ga običajno skupaj organizirajo Fakulteta za uporabne družbene študije, Fakulteta za medije in Fakulteta za informacijske študije je bil dr. Matevž Tomšič, ki je uvodoma predstavil svoj projekt Erasmus+ Jean Monnet Chair: Populism and the Future of European Democracy. Na podlagi tega projekta bodo izvedli več okroglih miz in izšel bo tudi zbornik na temo problematike populizma.
Sodobni populizem je po dr. Tomšiču v veliki meri odziv na globalizem, na rahljanje suverenosti posameznih nacionalnih držav in na neustrezen odziv etabliranih, uveljavljenih političnih elit, ki se ne znajo soočiti s sodobnimi izzivi, na kar nas je leta 2015 opozorila velika migrantska kriza (neustrezen odziv Bruslja), danes pa koronakriza, saj so se morale lani ob izbruhu epidemije koronavirusa članice EU v prvi vrsti zanesti same nase, šele nato na Evropsko unijo. Danes pa se to kaže v tem, da smo priča počasni dobavi cepiv.
Pomembno za evropsko demokracijo je, da je odzivnost institucij Evropske unije čim hitrejša in ustrezna. Da se institucije EU čim bolj povežejo z navadnimi državljani. Pomembno pri tem je, da se lahko Evropejci identificirajo z Evropo, z Evropsko unijo in da poteka dobro sodelovanje med lokalno, nacionalno in transnacionalno ravnjo.
Tomšič je ob tem opozoril, da se populizem vse prepogosto enači z določeno politično ideologijo, pri čemer je treba biti objektiven in ga obravnavati objektivno ne glede na svetovnonazorsko prepričanje.
Evropski poslanec Milan Zver je v uvodu poudaril, da ima populizem že globoke korenine, o čemer so pisali v preteklosti številni politologi in sociologi. V zadnjih letih smo po njegovem priča novemu pojavu populizma, ki je tako levi (Siriza, Podemos) kot desni (Nacionalna fronta, AfD …), pri čemer se soočamo s kritiko populizma s strani etabliranih političnih elit in dominantnih medijev. Namesto da bi se soočili s problemi, ki pestijo ljudi, populizem prelahko kritizirajo.
Evropske države in v njihovem imenu Evropska unija mora namreč doseči to, da bo bolje servisirala državljane, da se bomo lahko izognili »ruskemu« ali »kitajskemu« modelu, ki skušata dokazati, da se s pomočjo bolj totalitarnega modela da veliko bolje, veliko uspešneje vladati, češ da je zahodni svet s svojo demokracijo dekadenten in zato manj učinkovit. Resnica je seveda drugačna, saj se je do sedaj zahodnoevropski demokratični model izkazal za najuspešnejšega.
Dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede v Ljubljani je najprej definiral, kaj sploh je populizem. Po njegovo je skupna značilnost populizma, da se sklicuje na narod, na ljudstvo. Najpogosteje pa populizem uporabljajo tisti, ki nasprotujejo vladajoči eliti. S populizmom skušajo na preprost način predstaviti interese ljudi. Predstavljajo enostavne rešitve za zapletene probleme. Osrednja ideja populizma je precej preprosta. Na eni strani imamo pošten narod, na drugi pa skorumpirano elito, proti kateri se populisti borijo.
Urednik portala Siol.net Peter Jančič je poudaril, da na volitvah po novem laže zmagajo politiki, ki so populistični, ki se znajo s svojimi ravnanji in stališči približati ljudem. Ob tem je opozoril, da je problem v resnici v tem, da politiki, potem ko so izvoljeni, na položajih, ravnajo populistično. Pri tem je spomnil na primer nekdanjega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, ki je pred leti dejal, da če Igor Bavčar ne bo obsojen, bodo »letele glave«. Pri tem je zlorabil svoj položaj in izvajal pritisk na drugo vejo oblasti, se pravi, da je predstavnik izvršne veje oblasti prek medijev izvajal pritisk na sodno vejo oblasti.
Publicist in svetovalec ministra za kulturo Mitja Iršič pa je ocenil, da je politika že kot posel po naravi populistična. Po njegovem ni politika, ki ne bi želel ugajati svojim volivcem. A pri tem je po njegovem razlika med populisti in politiki v tem, da skušajo populisti s preprostimi gesli nagovarjati ljudi, politiki pa skušajo z resnimi predlogi in načrti reševati stvari. Primer za to je ta čas v Sloveniji demografski sklad, s katerim skuša sedanja vlada dolgoročno rešiti zadeve, leva opozicija (LMŠ, SD, Levica in SAB) pa mu neverodostojno nasprotuje.
Prava politika išče konkretne rešitve (primer za to so sedanje desnosredinske vladne stranke), populistična politika pa ponuja preproste enovrstične rešitve (tipičen primer za to je Marjan Šarec, ki je človek brez vsebine, a z veliko puhlicami). Pri tem je Iršič poudaril, da odgovorna politika, kakršno imamo sedaj na oblasti, konkretno rešuje stvari, medtem ko populistična ponuja preproste rešitve, ki pa ne delujejo. Primer tega so liberalni anarho-levičarski politiki v Sloveniji, ki ponujajo rešitve, ki ne delujejo, v preteklosti pa so se izkazali kot popolnoma neoperativni, kot nesposobni reševati probleme ljudi.
Milan Zver je poudaril, da je mogoče reči, da je populizem na Zahodu, v Zahodni Evropi drugačen od tistega v Vzhodni Evropi ali drugje. Na Zahodu so politiki bolj politično korektni, na Vzhodu pa ostrejši. V Evropi imamo problem, da se dobršen del leve, liberalne scene zavzema za bolj unitarno sceno, za bolj centralistično Evropsko unijo.
Evropska demokracija ni samo klasična večinska parlamentarna demokracija, ampak tudi konsenzualna demokracija. Po njegovem je treba ubraniti lizbonsko pogodbo, ki upošteva tudi interese manjših držav. Evropska demokracija ni samo evropski parlament, ampak tudi Evropski svet. V prihodnjih letih bo tako spopad med unitaristi in suverenisti še izrazitejši. Nemci in Francozi si želijo bolj unitarno EU, majhne države pa seveda ne. To bo nedvomno pomembna naloga tudi za slovensko predsedovanje Svetu EU v drugi polovici letošnjega leta.
Mitja Iršič je poudaril, da v sodobni Evropi prihaja do trenda, da skušajo populizem prikazati kot nekaj negativnega, še posebej če gre za desne populiste. Politikov, kot je francoski predsednik Emannuel Macron, ki je tudi populist, pa ne tretirajo tako, ker sodi bolj v levo liberalno, »progresivno« sfero. Pri tem pa obstajajo res nevarni populisti, ki preizkušajo robustnost demokracij. V Sloveniji je to stranka Levica, ki zagovarja nacionalizacijo premoženja kot njeni ideološki predhodniki v prejšnjem enopartijskem totalitarnem komunističnem sistemu.
Po mnenju dr. Mira Hačka je k vzponu populizma najbolj pripomogla globalna ekonomska kriza leta 2008, ki se je potem odrazila v strukturnih spremembah v družbah po svetu. Populizem pri tem igra na nacionalne in socialno-ekonomske note. Populisti menijo, da je treba odpraviti elite, da je treba uveljaviti voljo ljudstva, zato po njegovem populisti ne ogrožajo demokracije.
Podobnega mnenja je tudi Iršič, ki meni, da je populizem nekaj normalnega tako v ZDA kot v Evropi. Ni pa ga opaziti med politiki na Kitajskem, ki se obnašajo kot tehnokrati, saj s pomočjo enopartijskega sistema in medijev tako močno obvladujejo družbo, jo nadzorujejo, da se jim ni treba zatekati k populističnim prijemom.
Zver se je proti koncu razprave še enkrat dotaknil delovanja Evropske unije in kritik na njen račun. Pri tem je poudaril, da je vodstvo EU znalo z rahlim zamikom ustrezno reagirati na finančno-gospodarsko krizo pred dobrim desetletjem, kar se je odrazilo v tem, da populistične stranke na zadnjih evropskih volitvah leta 2018 niso bile tako uspešne.
Skratka, populizem po Zveru izgublja veter v jadra, pri čemer pa je po njegovem večji problem ta, da skušajo velike evropske države (Nemčija in Francija) in levo liberalne elite v Bruslju centralizirati Evropsko unijo. Po njegovem je treba ustaviti unioniste, ki bi radi centralizirali povezavo, kajti v nasprotnem bomo priča razkroju EU.
Okroglo mizo so udeleženci razprave sklenili z razmišljanjem o tem, ali se je treba boriti s populizmom, o vplivu medijev na populizem in z vprašanji udeležencev okrogle mize. Prek videopovezave je na okrogli mizi sodelovalo več kot petdeset udeležencev.
