Vsebina slovenske zgodovine so neustavljivi napori in prizadevanja za javno rabo naše materinščine in na njej sloneče kulture na vseh področjih javnega življenja. Ključni dokazi za to so Brižinski spomeniki, slovenska ljudska in duhovna pesem, literatura slovenskih protestantov, zahteva slovenskega narodno-političnega programa iz leta 1848, pa tudi reakcija slovenskih razumnikov na pobudo pesnika Janeza Menarta ob poizkusu uvedbe skupnih jeder, s katero je bilo sproženo končno prizadevanje za slovensko osamosvojitev 1991. leta.
V tridesetem letu samostojne in mednarodno priznane slovenske države ugotavljamo nezadostno skrb za položaj materinščine, ki se še posebno odraža ob skrbi za njeno stanje pri Slovencih, ki so del enovite narodne skupnosti in živijo v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Pogrešamo dolgoročno vsenarodno strategijo in delovanje za ohranitev javne rabe in kulture slovenskega jezika. Njeno oblikovanje bi lahko bilo eden ključnih dosežkov proslavljanja 30-letnice obstoja slovenske države.
Zasluge za ohranitev naše materinščine imajo vsi, ki se ji niso bili v stoletjih pripravljeni odpovedati v zasebnem in javnem življenju. Posebno hvaležnost čutimo do tistih, ki so skrbeli za njeno kultiviranje in prilagajanje času in prostoru. Naša narodna in kulturna dolžnost je ne samo sistematično nadaljevanje dosedanjih naporov in prizadevanja, ampak predvsem jasen in odločen odpor proti tistim, ki slovenski jezik zlorabljajo za kulturo nihilizma, nestrpnosti in smrti, ki se v zadnjih časih nevarno razširja. Slovenski jezik je predvsem jezik kulture in njegova kulturna in odgovorna raba je edina pot v ohranitev in napredek slovenske narodne skupnosti in slovenske države še posebej.
Ljubljana, na Mednarodni dan maternega jezika.
Predsednik:
Prof. dr. Stane Granda