Piše: Davorin Kopše
V otroštvu smo se igrali in si skozi igro predstavljali mnoge poklice. Spominjam se ideje nekega vrstnika, da bi se igrali gostilno. Kolikor vem, tega nismo izvedli, ker je bilo veliko drugih interesov, ki so prevladali. Če bi igro uresničili, bi najbrž določili prostor, ki bi predstavljal gostilno, na primerno mesto pa bi namestili napis gostilna. Bi bila to gostilna? Seveda to ne bi bila gostilna, bila bi otroška fikcija, ki se izraža skozi igro.
V preteklih dneh smo doživeli fikcijo dela politike in medijev, da je poslovni sestanek gostinska dejavnost. Živimo v času lockdowna, ko so gostilne zaprte, ker je prepovedana gostinska dejavnost. V objektu, kjer se v normalnem času sicer res odvija gostinska dejavnost, je bil organiziran sestanek med ministrom za gospodarstvo in regijsko gospodarsko zbornico v Prlekiji. Je to gostinstvo? Seveda ni gostinstvo. Predstavljati si, da je to gostinstvo in o tem celo javno govoriti, je otroška fikcija ali pa fikcija na ravni razvoja majhnega otroka.
Televizijski medij POP TV, ki se ima za resnega, je v studio povabil svojega hišnega analitika Alena Maksutija, ki s svojim južnjaškim naglasom vedno zgreši, strokovnjaka za marketing Aljošo Bagolo in še enega političnega analitika Marka Balažica. Zdaj pa bo, bi rekel človek, ko vidi ta resen pristop k popolnoma nepomembni zadevi. Tako Maksuti kot Bagola sta vsak na svoj način obsodila sestanek v gostilni, ki to v času odvijanja sestanka v svojem bistvu ni bila, Balažic pa je dal bolj realno izjavo in se ni zapletal v dopustnost ali nedopustnost sestanka na tem mestu. Sicer so komentirali še zasebni prihod ministra Aleša Hojsa na hrvaški mejni prehod, kjer se je odločil, da ne bo prečkal meje in se je vrnil v Slovenijo. Ker gre v primeru Hojsa za še večjo bizarnost, se z njim v tem prispevku ne bom ukvarjal. Morda je treba povedati le, da so ga na meji seznanili z ukrepi, če bo vstopil v državo. Ker se z njimi ni strinjal, je pač obrnil. Povsem normalno, a obravnave dogodkov v Sloveniji pač niso normalne.
Pravzaprav ni niti pomembno kaj so povedali posamezni komentatorji. Glavna beda je to, da so bili na ti dve temi sploh povabljeni in da se mediji na tak pompozen način ukvarjajo z dogodki, ki medijsko v osnovi ne pomenijo ničesar.
Virus je omejen, če gostitelji ne pridejo v tesen stik
Sestanek, ki ga je imel minister Zdravko Počivalšek s predstavniki lokalne gospodarske zbornice je bil namenjen izmenjavi stališč za izboljšanje pogojev poslovanja podjetij in ustvarjanje pogojev za čim uspešnejše delovanje tudi v razmerah po krizi, ko bo v tekmi za tržne deleže še kako pomembna strategija delovanja vsake družbe. Ocena je bila, da bi se lahko tak sestanek glede na epidemijo najbolj varno odvil v sicer zaprtem gostinskem objektu. Ko je javnost izvedela za ta sestanek, se je vsul plaz obtožb, da minister s svojo ekipo ni upošteval ukrepa začasnega prenehanja gostinske dejavnosti.
Glede na sam dogodek vse skupaj ni vredno omembe, absurd pa je nastal ob viku in kriku domala vseh pomembnih in nepomembnih medijev, ki so nastrojeni zoper vlado. Naenkrat nista nikogar zanimala vsebina in pomen sestanka. V dogajanja so se vključili celo nekateri zabavni programi (oddaja Kaj dogaja na TV Slo) televizij in zdelo se jim je imenitno izpostavljati svoj domnevni intelekt za komentiranje dogodka in ministrove izjave, da je pil le vodo. Dokazali so, da smo na točki, ko vdirajo rumene vsebine na vsa področja, v vse žanre in v vse kategorije medijskih vsebin.
Vsakemu normalnemu homo sapiensu je jasno, da se delovni in poslovni sestanki ves čas dogajajo. Seveda morajo biti zagotovljeni vsi standardi, ki so predpisani v času epidemioloških pogojev, življenje pa mora teči. Ustavljene so le tiste dejavnosti in panoge, ki niso eksistenčne narave, so pa po svoji naravi rizične za širjenje virusa.
Sestanek se je odvijal na popolnoma na enak način kot bi se, če bi bil nekje v prostorih z drugačno namembnostjo. Na primer v prostorih gospodarske zbornice, morda občine ali kaj podobnega, kar so nekateri omenjali kot primerneje. Po enem letu spremljanja dogajanja že lahko tudi nestrokovnjaki rečemo, da to preprosto ni res. V pisarnah bi bili udeleženci napadenega sestanka bistveno bolj ogroženi. V teh prostorih se namreč dnevno zbirajo ljudje, ki izvajajo delovne procese in ja, imajo tudi sestanke. V zgradbi neke gostilne, ki je že tedne ali celo mesece zaprta za javnost, je ta izpostavljenost v primerjavi s prej navedenimi prostori praktično enaka nič. Samo v razmislek: Kaj pa, če bi dimnikar prišel očistit dimnik? Tudi v tem primeru bi se v gostinskem objektu odvijala neka dejavnost, ki je ni prepovedano opravljati. Bi tudi v tem primeru rekli, da je bil dimnikar izjema in se je samo zanj odprla gostilna?
Zgodba o Počivalšku (tudi Hojsu), gostilni, sestanku in vodi sama po sebi torej ni pomembna, je pa zanimiva zaradi infantilne in nadvse smešne atake nizke stopnje profesionalnosti medijev in povsem netalentiranega dela politike. Pri tem seveda ni mišljen le politični talent. Popolnoma vseeno je namreč za katero delo uporabiš neuporabno orodje. Z njim ne moreš dosegati nekih zavidljivih rezultatov.
Opravičilo za dejanje, ki ga ni bilo
S svojo brezsramno promocijo neumne plehkosti so dosegli, da se je minister Počivalšek opravičil. Le kaj je imel minister v mislih, ko je napisal tvit z naslednje vsebino: “Zaradi obiska Taverne se opravičujem celotni slovenski javnosti, še posebej pa gostincem. Čeprav je bil sestanek zakonit, utemeljen in zelo koristen, je bilo to v teh težkih časih tudi nepremišljena poteza”.
Morda je le stopil korak nazaj v smislu ljudske modrosti, da pametnejši popusti. Ko ugibam, mi pride na misel tudi verjetnost, da pač enostavno ni premislil o tem kako nizko so že padli slovenski mediji, ki s seboj navzdol vlečejo tudi del javnosti.
Res škoda zdrsa na tako nizek nivo. Morda se bo ta slepa gonja po ponedeljkovem propadu nezaupnice, ki ga je vložila koalicija KUL, končala. Evforično slepo navijanje (beri nabijanje) za to tvorbo je namreč marsikomu zameglilo možgane. Pri tem nekateri mediji niso nedolžni. Morda bo tudi njih zdaj srečala pamet in bodo do rednih volitev vsaj zmerni in brez večjih zdrsov onkraj zdrave pameti. KUL je namreč dokončno propadel, mrtvecem pa se ne daje umetnega dihanja.
