Piše: Domen Mezeg (Nova24TV)
S primerom kazenske ovadbe voditeljice oddaje Faktor na TV3 Norme Brščič naj bi se ukvarjalo kar pet državnih tožilcev. Še bolj škandalozen pa je podatek, da so jo ovadili v Društvu novinarjev Slovenije, kjer bi kot prvi morali zagovarjati svobodo govora in zagovarjati novinarje v podobnih primerih.
Najprej je škandalozna že sama ovadba, ki jo je vložilo Društvo novinarjev Slovenije, saj bi moralo ščititi svobodo govora in se resnično zavzeti za Normo Brščič, nekdaj Korošec. Obenem pa so tožilci neverjetno zagreti za ta primer, saj za mnoge druge, zlasti težke oblike kriminalitete opažamo, da niso tako močno zavzeti, kar kaže na več kot očitno dvoličnost.
Kot je ob tem na svojem Twitter profilu navedel priznani novinar Bojan Požar naj bi na primeru, ki se nanaša na domnevno “prekoračitev” svobode govora, delalo kar pet specializiranih tožilcev. Primer, ki se nanaša na že omenjeno televizijsko voditeljico Brščičevo in urednika na TV3 Tomaža Taškarja naj bi, po navedbah Večera, obravnavalo Ljubljansko okrožno državno tožilstvo.
Ovadilo jo je novinarsko društvo, ki bi moralo ščititi novinarje
Društvo novinarjev Slovenije se je namreč “spotaknilo” ob izjave Brščičeve, ki so se nanašale na vpliv Judov v svetu in krivdo samih Afričanov za revščino in brezup na njihovi celini. Dotaknila pa se je tudi področja “razlik med rasami”. Njene besede, ki so zlasti na politični levici in v njej uslužnih osrednjih medijih, dvignile toliko prahu, so bile izrečene v priznani komentatorski oddaji Faktor, ki je prav v tem odseku nosila provokativen naslov “Kdo se boji svobode govora”. Kot jasno kaže vsa histerija na levem medijsko-tožilsko-političnem polu, je že povsem jasno “kdo”.
Glede konkretnega primera smo povprašali tudi za pravno mnenje: “Naravnost neverjetno je, da se iz ene izjave, ki je lahko na meji dopustnega, ki pa je vendarle v svojem bistvu mnenje novinarke, ki je to rekla in bi težko sklepal, da gre za kaznivo dejanje, na drugi strani pa, ko ti isti mediji, evidenten primer, ko gre za kršitev zakona, in sicer zakonodaje v tem, kaj lahko počno vrhunski državni funkcionarji in česa ne smejo – izvajati pridobitne dejavnosti brez ustreznega soglasja. Pa tudi sicer je pridobitna dejavnost, razen na področju izobraževanja, prepovedana z zakonom in ustavo, tako rekoč vsem sodnim pa tudi drugim visokim državnim funkcionarjem. Ko se gleda na te dve stvari, je na eni strani evidentna kršitev zakona, na drugi pa ponesrečeno izražanje mnenja. In ko gleda človek odnos tako imenovanih glavnih medijev v Sloveniji do tega, je lahko samo zgrožen.”
