Avtor: Gašper Blažič
Napoved nove rubrike o izvoru Slovencev, ki smo jo napovedali v prejšnji številki, je sprožila nekaj odmevov v širšem družbenem prostoru. Seveda predvsem negativnih. Pravzaprav česa drugega niti nismo pričakovali glede na stanje duha ter že pregovorno anacionalno usmeritev slovenske in globalne levice.
Pravzaprav bi težko rekli, da v vrstah nasprotnikov, ki nočejo slišati niti besede o tem, da smo Slovenci na svoji zemlji staroselci, prevladuje velika ljubezen do t. i. zakarpatske teorije, ki govori o naselitvi Slovanov v srednjeevropskem prostoru. Verjetno jim je glede tega bolj ali manj vseeno, v tednik Demokracija pa se zaganjajo bolj zaradi kljubovanja in prestiža, ker smo zanje pač zadrti nacionalisti. A nič hudega – za nas je njihovo zaganjanje pravzaprav velik kompliment, ki nas še podžiga v nameri, da širši javnosti predstavimo spoznanja, ki jih je uradna akademska scena potiskala na rob.
Naselitvena teorija kot pomoč fašizmu
Seveda pa je treba spomniti na nekatera dejstva: tako imenovana zakarpatska teorija je bila v dvajsetem stoletju zelo hvaležen pripomoček vsem tistim totalitarnim režimom in nacionalnim ideologijam, ki so do Slovencev gojili mržnjo. Spomnimo se samo italijanskega fašizma, ki je na Primorskem svoj odnos do Slovencev gradil na večvrednosti tisočletne romanske civilizacije, ki so jo »balkanski pritepenci«, imenovani Slovenci, po interpretaciji nosilcev italijanske iredente zavračali. Nič drugače ni bilo na Koroškem, kjer so do Slovencev prav tako gojili odnos na podlagi našega »balkanskega« izvora. Slovenci smo bili v obeh primerih predvsem žrtve laži o svoji lastni identiteti, saj so nam vsilili miselnost, da smo pravzaprav neke vrste okupatorji. Pri vsem tem je bilo neverjetno, da so nosilci »antifašističnega boja« zakarpatsko teorijo vzeli za svojo, čeprav je prav slednja predstavljala podlago za načrte fašistov in nacistov, da slovenstvo uničijo in znova obudijo prvotno nacionalno pripadnost na ozemlju, ki so ga okupirali.
Prepovedane raziskave
Že v letu 2020 smo objavili nekaj člankov o do zdaj zamolčanih dejstvih izvora Slovencev. Denimo s stališča genetike, o čemer je za Nova24 in za Radio Ognjišče govoril univerzitetni profesor kemije Anton Perdih. Prav genetski zapisi so v zadnjih desetletjih postali pomemben vir raziskovanja izvora posameznih narodov pa tudi migracij, ki so bile na območju Evrope stalnica. Raziskovanje zapisov DNK tako danes lahko veliko pomaga razkrivanju resnice o naši daljni preteklosti. V zvezi s tem je bilo objavljenih že kar nekaj študij, denimo o kromosomu Y, ki se deduje z očeta na sina, po moški liniji torej, kjer pa ne prihaja do novih kombinacij dednega materiala. Obstajajo tudi genski zapisi, ki se prenašajo samo z matere na sina in hčer, ter genski zapisi iz nespolnih kromosomov, ki jih uporabljamo tudi za odkrivanje podobnosti in sorodstva po vseh naših predniških linijah – avtosomska DNK. O tem podrobneje pišeta Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko na blogu sloveniadna.wordpress.com; gre pa za še en prispevek, ki je bil iz že znanih razlogov zavrnjen za objavo v zborniku, saj ne ustreza »splošno veljavnim aksiomom« o izvoru Slovencev.
Selitve so potekale že veliko prej
Kot v sklepnem delu omenjenega članka, ki nosi naslov »Kdo smo, od kod in kdaj smo prišli«, genetske študije potrjujejo mešani izvor današnjih Slovencev. »Smo potomci evropskih lovcev in nabiralcev iz stare kamene dobe, poljedelcev, ki so v mlajši kameni dobi prišli iz Anatolije, ter kavkaških lovcev in nabiralcev, ki so se še pred indoevropskimi selitvami v bronasti dobi na vzhodnih stepah zlili s tamkajšnjimi lovci in nabiralci (s sledovi severovzhodne azijske komponente) ter z manjšino poljedelcev, ki je v mlajši kameni dobi prečkala Kavkaz in dosegla stepska ljudstva.« Seveda so se te selitve dogajale že zdavnaj pred zapovedano teorijo o selitvi izza Karpatov. Kot še navajata avtorja, smo se znotraj celine preseljevali tudi še v prvem tisočletju našega štetja, tako da smo današnji Slovenci in Slovenke potomci tako tedanjih romaniziranih staroselcev – bolj vzhodno živečih Karnov, Venetov, Japodov, Histrov, različnih noriških ljudstev in drugih – ter novih slovenskih prišlekov. Po genetski plati smo najbolj podobni Slovakom. Vendar pa bi bilo, kot navajata, za natančnejše poznavanje naše preteklosti treba analizirati večje število daljših slovenskih dednih zapisov, njihove označevalce SNP, mitohondrijsko DNK v celoti in avtosomsko DNK. »Morali bi tudi čim bolje genetsko raziskati arheološka najdišča iz vseh prazgodovinskih dob do srednjega veka v Sloveniji in zamejstvu ter izsledke primerjati s tistimi od drugod. Morda nam bodo v prispevku omenjene študije v spodbudo, da se raziskovanja lotimo tudi sami in ne čakamo le na to, kaj bodo o nas odkrili drugi.«
(Foto: Wikipedija)
Prispevek Josipa Šumana
Ob vsem tem pa velja spomniti na še enega velikega raziskovalca izvora slovenstva, Josipa Šumana namreč, ki pa širši javnosti ni znan. Gre za jezikoslovca iz 19. stoletja, ki je bil rojen pri Sv. Ani v Slovenskih goricah, študiral je v Gradcu in na Dunaju, nato pa poučeval na mariborski gimnaziji. Povezan je bil s krogom Lovra Tomana, s tem pa tudi z ustanovitvijo Slovenske matice. Bil je namreč eden od pobudnikov ustanovitve mariborske čitalnice, ki jo je tudi vodil, na njegovo pobudo pa so Slovenci začeli mesto imenovati po Tomanovi pesmi Mar-i-bor in ne Marburg. Njegova dejavnost je presegla samo znanstvene okvire, saj je bil borec za slovenstvo, vrhunec njegovega političnega delovanja pa je bil verjetno nastop na Kapelskem taboru 19. junija 1870. Šuman je bil podpredsednik tabora, imel pa je tudi odmeven govor o šolstvu, v katerem je zahteval slovenski učni jezik. Isto zahtevo je avgusta 1870 skupaj z nekaterimi profesorji razširil v posebni spomenici, ki je zahtevala ustanovitev slovenske gimnazije v Mariboru. Zaradi tovrstnega delovanja so ga avstrijske oblasti premestile iz Maribora v notranjost Avstrije, po pritožbi pa je nadaljeval znanstveno delo na ugledni gimnaziji na Dunaju, kasneje pa v Ljubljani, kjer je bil gimnazijski ravnatelj in šolski nadzornik na Kranjskem.
Med njegovimi znanimi deli je knjiga (v nemščini napisana) »Slovenci« iz leta 1881, kar pomeni, da to delo letos zaznamuje 140 let. V njej je zbral mnenja dunajskih akademikov, ki opisujejo dandanes zamolčano staroselsko zgodovino slovenskega naroda od beneških Slovencev, noriško-karantanskih Slovencev, panonskih Slovencev pa vse do dakijskih Slovencev in bolgarskih Slovencev, med katere so se v 7. stoletju priselili Srbi, Hrvati in Bolgari, v 10. stoletju pa še Madžari. Knjiga predstavlja tudi etnološke vidike naše preteklosti, slovensko književnost, kulturo in umetnost. S pomočjo založbe Amalietti & Amalietti je bila spet ponatisnjena in je na voljo v slovenščini tudi sedanjim rodovom Slovencev, zlasti tistim, ki jih zanima zamolčana zgodovina slovenskega staroselstva.
