Leva politična elita je aktivno podpirala in se udeleževala protivladnih in nezakonitih petkovih protestov, kjer smo lahko videli vse najslabše: od provokacij policistov, groženj s smrtjo, bizarnih odzivov kolesarjev. Vse skupaj pa se je na račun odsotnosti kritike takšnega početja, do katerega bi moglo priti, rezultiralo v brutalnem nasilju na ljubljanskih ulicah. Prizor kot iz vojne cone in novica o pretepenem novinarju, ki je potreboval zdravniško pomoč, sta postala kruta realnost in dodobra pokazala, kaj se lahko v praksi zgodi, če se ne obsodi vsakršnega nasilnega obnašanja nad komer koli, tudi nad tistim, ki ti ni po volji. Nasilje je namreč nekaj nesprejemljivega in kot tako ne more biti tolerirano v demokratični državi.
V ZDA že drugič vodijo postopke za ustavno obtožbo predsednika Donalda Trumpa. Pustimo ob strani ali upravičeno ali ne, toda slovenski politiki z leve strani in z njimi enako misleči mediji so potezo podprli z odprtimi rokami in jo dnevno dodatno podžigajo kot, da ne bi premogli niti malo samorefleksije. Kar se je dogajalo od trenutka zaprisege tretje Janševe vlade je vzorčen primer psihološkega in fizičnega nasilja, po ameriških kriterijih zrelega za ustavno obtožbo.
S kuhanjem domnevne afere se je vse le stopnjevalo
Ker pa seveda le kritiziranje, ni zadostovalo za ustvarjanje večje napetosti, je levica pričela s prstom kazati na nabavo zaščitne opreme in iz tega s pomočjo izrazito naklonjene javne RTV Slovenija delati afero s pomočjo Ivana Galeta, sedaj nekdanjega uslužbenca Zavoda za blagovne rezerve. Takoj naslednji dan je se je formirala Facebook skupina v podporo Ivanu Galetu. Pričeli so ga označevati za žvižgača in kot papige ponavljati slogana: “Jaz sem Ivan Gale” in “Ivana Galeta” ne damo. Kljub temu, da naj stran ne bi podpirala nestrpnega izražanja, ni trajalo dolgo, da so se debate protestnikov okrog zaščitne opreme sprevrgle v vse splošno izražanje gneva nad vladajočo strukturo. Pojavljale so se osebne žalitve in grožnje. Temu primerno so se stopnjevali protivladni protesti. Table z napisi “smrt janšizmu” in vzkliki skrajnežev “Ubi Janšu” so postale del slovenske realnosti. V tistem momentu, ko so se pričele pojavljati grožnje s smrtjo, bi morala levica reagirati, če bi iskreno obsojala vsakršno nasilje. Tako pa do tega ni prišlo.
Pravna država je odpovedala pri grožnjah s smrtjo
H kritiki takšnega početja niso pripomogle niti besede Janeza Janše v hramu demokracije. Ta je namreč poudaril, da je zgrožen, da je Slovenija država, kjer se celo poslanci udeležujejo protivladnih protestov in opozoril, da je v Sloveniji v veljavi Kazenski zakonik, ki v 297. členu navaja naslednje: “Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.” Levica se je naredila neumno in karavana je šla naprej. Videti jih ni bilo niti na državni proslavi, ker se jim je očitno veliko bolj na nivoju zdela alternativna proslava, kjer se ni pelo slovenskih pesmi in kjer se je razkazovalo genitalije.
Daleč od tega, da je bila skupina v podporo tako imenovanega žvižgača edina, ki je podpihovala nestrinjanje in sovraštvo. Podobne strani so namreč pričele rasti kot gobe po dežju. Protesti so se odvijali praktično vsak teden, kdaj tudi večkrat na teden. Že junija je bilo mogoče videti, kako je med prerivanjem eden izmed zakritih nasilnežev udaril policista, ki je na protestu le opravljal svoje delo, torej varovanje. Ena izmed predrznih protestnic je na petkovih protestih pred ministrstvom za notranje zadeve z vodno pištolo provocirala policiste. Septembra po so si po srednjeveško privoščili inkvizicijo in v slogu čarovniškega procesa zažgali lutko, ki je predstavljala ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Kljub neprimernem obnašanju, obsodbe s strani levice ni bilo in zgodil se je 5. november.
Kot da bi bili sredi vojne
Sredi prestolnice smo bili tako priča prizoru, kot da bi bili sredi vojne. Pripadniki Antife so napadli policiste, ki so popisali protestnika, ker je provociral v srbskem jeziku. Enega policista so brcnili v hrbet, napadli še policiste na konjih in novinarja. Huligani so metali pirotehnične izdelke, granitne kocke ter druge predmete, za seboj pa so puščali uničeno lastnino. Najhuje pa je, da so za njimi ostali tudi poškodovani ljudje, tudi policisti. Povsem logično je, da je dogajanje sprožilo val kritik, zato so se pripadniki KUL-a odločili, da se le mlačno odzovejo in sporočijo da nasilje ni primerno. Ob tem pa so še nakazali, da je to le v korist vladi, seveda pa ob tem niso zmogli priznati, da ni bilo prav, da se niso kritično oglasili že prej. Tega seveda niso sposobni priznati še danes.
Kljub temu, da se je v sredo protest zanikovalcev virusa na srečo končal brez večjih izgredov, pa je nedvomno zanimivo, kako se levica zmore kritično odzvati na nasilje v Kapitolu. Ko pa je potrebno to storiti v Sloveniji, sledu o kritiki ni. Niti s strani osrednjih medijev, ki KUL-ovce nenehno podpirajo, s tem ko v središče postavljajo njihovo preštevanje glasov, kritike protivladnih protestnikov in “kritična” mnenja “neodvisnih” strokovnjakov, pri tem pa pridno skrbijo za kritično poročanje o vladi. Ko kritika ni možna, se poroča na kratko, da ne bi slučajno kdo pomislil, da vlada dela dobro. Naravnost bizarno pa je, da KUL-ovci na vsak način poskušajo priti na oblast, čeprav bi si v resnici sami zaslužili ustavno obtožbo. S svojo odsotnostjo kritike in udeležbo na protestih so namreč prispevali k odklonskemu vedenju, ki mu ne bi smelo biti mesta v naši državi. Ta namreč predstavlja resno grožnjo miru, sožitju ter demokraciji.
Vir: Nova24TV.si
