Janis, že ime je nenavadno,
ni ime mu Janez in ne Anes,
je postal poznan čez noč na danes,
tedna je sedaj ime paradno.
A pred tednom je bilo drugače
čisto vse še, stalno je razgrajal,
zakon kršil, meje vse prehajal,
se šopiril, kdo da nosi hlače.
Kot da je prilezel izpod zemlje,
se pred kamero je tip junačil,
po zobeh zmerljivk nešteto vlačil,
da se vprašaš, le od kod jih jemlje.
Na nasilje Janis je pozival,
se nastavljal kameram, postavljal,
da ga svet z junakom bo naslavljal,
policaje prav grdo izzival.
Janis Tičina se je predstavil,
bil promotor javnih je neredov,
se na čelo zavihtel izgredov,
ni da bi še več o tem vam pravil.
A naenkrat čisto druga slika,
v tedenskem ugledaš ga pregledu,
Tičina na te-ve je sporedu,
je resničen ali je stvar trika?
Komentira in ocene daje,
kaj je prav, kaj vladavina prava,
da novinarka mu prikimava,
gleda Tičini v obraz smehljaje.
Le kako je vendar to mogoče?
Isti Janis, ki vsevprek je zmerjal,
mar nihče o njem ni nič preverjal?
Zdaj igrati poštenjaka hoče.
Čisto drug je, prav svetniško sije,
Tičina se namreč je razkrinkal,
masko snel, sam sebe s tem ocinkal,
tip sodelavec je policije.
