Piše: Vančo K. Tegov
Francoski nemiri niso padli z neba. So sad nečesa globljega, starejšega in politično precej bolj neprijetnega, kot so pripravljeni priznati tisti, ki vsako razpravo o priseljevanju, integraciji in kulturnih konfliktih najraje odpravijo z nekaj naučenimi frazami o strpnosti, človekovih pravicah in solidarnosti.
Podlaga za današnje razmere se je oblikovala pred desetletji, deloma že v kolonialnem obdobju. Francija je bila stoletja vpeta v odnose z drugimi deli sveta. Po drugi svetovni vojni je potrebovala delovno silo. Iz nekdanjih kolonij so prihajali delavci, pozneje njihove družine, za njimi pa nove generacije. Kar je bilo sprva povezano z gospodarskimi potrebami in zgodovinskimi vezmi, se je postopoma spremenilo v trajno demografsko in družbeno preobrazbo.
Francija se je spreminjala. Toda ali se je bila njena politika pripravljena spremeniti tudi sama? Ali je znala pravočasno odgovoriti na vprašanje, kako različne ljudi povezati v skupnost, ki ne temelji zgolj na skupnem ozemlju in potnem listu, temveč tudi na sprejemanju skupnih pravil?
Tu se je začel zaplet, ki ga danes ni več mogoče pomesti pod preprogo. Generacije priseljencev in njihovih potomcev so odraščale v Franciji. Mnogi so postali polnopravni in dejavni člani družbe, številni pa so se uspešno vključili v gospodarstvo, kulturo in javno življenje. Toda v nekaterih okoljih so se hkrati poglabljali socialna segregacija, nezaupanje v institucije, občutek izključenosti in konflikti glede temeljnih družbenih vrednot. Ponekod so se utrdili vzporedni družbeni vzorci, ki jih je bilo vse težje uskladiti z načeli francoske republike.
In kaj je storila politika?
Prepogosto je nihala med zanikanjem problema in njegovim poenostavljanjem. Namesto dosledne integracijske politike je ponujala predvsem deklaracije. Namesto jasnih zahtev je poudarjala razumevanje. Namesto odločnega uveljavljanja skupnih pravil se je nemalokrat zapletala v razprave o tem, ali je že samo opozarjanje na težave sploh dopustno.
Tako se je ustvaril nevaren paradoks: država, ki želi biti odprta za vse, postaja negotova pri zagovarjanju lastnih vrednot. Družba, ki se ponaša s svobodo, enakostjo in bratstvom, pa včasih deluje, kot da se boji povedati, da te vrednote zahtevajo tudi dolžnosti.
Toda človekove pravice niso enosmerna ulica.
Pravica do drugačnega prepričanja ne pomeni pravice do ustrahovanja drugače mislečih. Svoboda veroizpovedi ne pomeni pravice do omejevanja svobode drugih. Spoštovanje kulturnih posebnosti ne pomeni, da mora država zamižati pred nasiljem, nespoštovanjem zakonov ali zavračanjem enakopravnosti.
In vendar se v delu evropske politične razprave prepogosto ustvarja vtis, da je mogoče vsako kritiko takšnih pojavov odpraviti že z obtožbo o nestrpnosti. Kot da je opozarjanje na neuspešno integracijo samo po sebi sovražno dejanje. Kot da je zahteva po spoštovanju skupnih pravil izraz predsodkov, ne pa temeljno načelo delujoče demokracije.
To ni strpnost. To je beg pred odgovornostjo.
Toleranca namreč ne pomeni, da moramo tolerirati tudi netoleranco. Demokratična družba ima pravico in dolžnost, da brani svobodo, enakost pred zakonom, varnost in dostojanstvo vseh svojih prebivalcev. Če teh pravil ne uveljavlja dosledno, ne ustvarja večje svobode, temveč prostor za močnejše, glasnejše in bolj brezobzirne.
Pri tem je treba biti pošten. Neuspešna integracija ni zgolj posledica ravnanja priseljencev ali njihovih potomcev. Del odgovornosti nosijo tudi države, ki so dopuščale prostorsko segregacijo, zanemarjale posamezna mestna okolja, premalo učinkovito odpravljale ovire pri vključevanju in se izogibale neprijetnim vprašanjem. Toda priznanje teh napak ne more pomeniti, da posameznikom odvzamemo odgovornost za njihova dejanja.
Prav tako socialna stiska ne more biti univerzalno opravičilo za nasilje. Revščina ne odpravlja osebne odgovornosti. Diskriminacija ne daje pravice do uničevanja tuje lastnine. Občutek izključenosti ne upravičuje napadov na policiste, mimoidoče ali ljudi, ki s konflikti nimajo ničesar skupnega.
Če za vsak problem najdemo samo zunanjega krivca, smo se odpovedali resnemu iskanju rešitev.
Francija je pri tem opozorilni primer. Ne zato, ker bi bili vsi priseljenci problem ali ker bi bila kulturna raznolikost sama po sebi nevarna. Nevarno je nekaj drugega: prepričanje, da se bo družbena povezanost vzpostavila sama od sebe, da bodo skupne vrednote preživele brez jasne podpore države in da bo mogoče dolgotrajne konflikte rešiti z vedno novimi odmerki politične korektnosti.
Ne bo jih.
Država mora znati zaščititi svoje prebivalce, vzdrževati javni red in uveljavljati zakon. Šola mora poleg znanja krepiti tudi razumevanje skupnih pravil in odgovornosti. Socialna politika mora ljudem pomagati, da se vključijo v družbo, ne pa ustvarjati občutka, da so pravice ločene od obveznosti. Integracija mora biti dvosmeren proces: družba mora ponuditi realne možnosti za vključevanje, posameznik pa mora biti pripravljen sprejeti temeljna pravila skupnega življenja.
To niso skrajna stališča. To je nujnost. To so minimalni pogoji, da lahko različni ljudje živijo skupaj.
Evropa se mora zato nehati bati vprašanj, na katera ni preprostih odgovorov. Koliko kulturnih razlik lahko sprejme skupnost, ne da bi izgubila svojo povezanost? Kje se konča spoštovanje posebnosti in začne nesprejemljivo zavračanje skupnih pravil? In kaj ostane od človekovih pravic, če država ni več sposobna zagotoviti varnosti tistim, katerih pravice naj bi varovala?
To niso vprašanja proti priseljencem. To so vprašanja za prihodnost evropskih družb.
Družba lahko preživi različnost. Težje pa preživi odpoved skupnim pravilom.
Dobronamernost brez presoje lahko vodi v naivnost. Solidarnost brez odgovornosti lahko spodkopava zaupanje. Toleranca brez jasnih pravil pa lahko oslabi prav tiste vrednote, ki jih želi varovati.
Evropska družba zato ne potrebuje manj človečnosti, temveč več politične zrelosti. Ne potrebuje odpovedi človekovim pravicam, temveč njihovo dosledno uveljavljanje za vse. Prav tako ne potrebuje zapiranja pred svetom, temveč sposobnost, da ob odprtosti ohrani tudi lastno družbeno kohezijo.
To je bistvo vprašanja, ki ga Francija danes postavlja Evropi: ali smo še sposobni povezati solidarnost z odgovornostjo, svobodo z zakonom in kulturno raznolikost s skupnimi temelji demokratične družbe?
Francoski nemiri so zato več kot le prizorišče spopadov na ulicah. So opozorilo političnim elitam, da se težave, ki jih leta prikrivamo, relativiziramo ali odlagamo, ne razblinijo same od sebe. Lahko se poglabljajo, dokler jih ni več mogoče obvladovati z običajnimi političnimi ukrepi.
In takrat račun ne pride na naslov tistih, ki so desetletja sprejemali napačne odločitve. Plačajo ga državljani, ki si želijo varnosti, normalnega življenja in zaupanja, da država še vedno ve, kaj pomeni biti odgovorna.
Francija je danes pred ogledalom. Vprašanje je, ali bo v njem prepoznala tudi preostala Evropa. Toleranca je namreč vrednota. Toda brez poguma, da jo povežemo z odgovornostjo, lahko postane le lepo zveneča beseda za politično nemoč.
Tudi preostala Evropa, vključno s Slovenijo, se lahko iz francoskih izkušenj nekaj nauči. Še pomembneje pa je, da se pravočasno prebudimo in streznimo. Tudi nam je prejšnja državna tvorba zapustila določene vzorce, ki bi lahko v spremenjenih okoliščinah postali podlaga za podobne težave – tako zaradi globalističnih vplivov kot zaradi ideoloških bremen preteklosti.
Predramimo se!
