Le dva meseca sta bila potrebna, da je lahko vsak dobronameren človek spoznal, s kakšnim mogočnim omrežjem se je soočila nova koalicija. Kdaj se je v Sloveniji v vse pore življenja zaredilo tako zlo, je težko reči. Eden od vzrokov je zagotovo pristranost mainstream medijev, ki so dolga leta ljudem prali možgane, naj verjamejo samo ljudem, ki v senci stojijo za njimi. In naj verjamejo anketam, ki so polne samohvale in samovšečnosti.
Tudi tisti, ki se za politiko niso nikoli zanimali ali jih je dolgočasila (kolikor je to v Sloveniji sploh mogoče), so morali zdaj vendarle odpreti oči, da ni prav nič narobe z desnosredinsko vlado, ki je »kriva« zgolj tega, da obstaja, da jo sploh imamo. Prevladujoči mediji – platforma levičarskim skupinam, politikom in samooklicani civilni družbi, da prenašajo sporočila lahkomiselni javnosti – so zadnje dni (ker, glej čudo, zaradi njihovega poročanja še ni nihče odstopil ali ni celo padla vlada) povsem izgubili kompas. Dobesedno so napovedali vojno vsem, ki se ne samo, da se ne strinjajo z njimi, ampak jim celo ne verjamejo in razkrivajo njihove laži. Končno so sneli maske in se s tem odrekli še tistemu koščku verodostojnosti, ki jim je ostal. To je dobra novica.
Vse več ljudi jim preprosto ne verjame več. Ne verjamejo, kar gledajo po njihovih televizijah; ne verjamejo, kar slišijo na njihovih radijskih postajah; ne verjamejo, kar preberejo v njihovih časopisih ali revijah. In na družbenih omrežjih odkriti zapišejo, da lažejo. To je seveda hud udarec, zato norijo in tožarijo naokoli, da so napadeni. Od koga? Od bralcev? Od poslušalcev? Od gledalcev? Za božjo voljo, saj živite od njih, RTV Slovenija celo prisilno jemlje denar ljudem! Zdaj vsaj veste, kaj si (velik) del javnosti misli o vas. Soočite se, za božjo voljo, že enkrat s tem! Časi, ko so vas božali, so minili. Milni mehurček, v katerem živite daleč od realnosti, bo počil. Kam boste padli, ne vem, zagotovo boste trdo pristali. Če vas do zdaj niso odkrito sovražili, vas zdaj. In sami ste krivi. Še ne dolgo tega so gledalci komentirali zgolj to, ali ima voditeljica ali novinarka urejeno pričesko in kako se pojavi pred kamero. Verjamem, da je za vas šok, ko vam oporekajo tudi besede, ki jih izrečete. Ne, tega niste bili navajeni, mar ne? Teflonski ovoj je preteklost, poliranje levice skozi sliko in besedo pri ljudeh enostavno ne deluje več.
Če kdaj, potem je moral danes v teh krajih vsakdo spregledati, da skušajo javnost še vedno navdihniti s socialistično retoriko in ikonografijo, z marksizmom, ki je ideologija moči kosmatih duš. Te se želijo dvigniti nad resnico dobrih ljudi, sistematično in arbitrarno svojo agendo vsiljujejo kot postulat političnega razmišljanja. Pomislite, kaj slavi levica. Pride in se klanja spomeniku Borisa Kidriča, temu simbolu povojne morije. In nihče ne ve, kaj želijo povedati z zastavami nekdanje Jugoslavije in slikami množičnih morilcev na prsih aktualnih politikov in aparatičkov med bicikliranjem po Ljubljani, Mariboru in še kje. Tri četrt stoletja kasneje se komunistični morilci ter njihovi krvni in ideološki dediči še vedno ne morejo soočiti z resnico. Povsem verjetno, da je lažje živeti v laži, saj resnica pomeni odgovornost. Z njo se nikoli niso zares spoprijeli, da bi odgnali duhove preteklosti.
Pravijo, da nacizma, fašizma in komunizma ni mogoče primerjati. Ampak, prosim lepo, kakšna je razlika, če v imenu ideologije načrtno iztrebiš neko skupino ljudi (Žide) ali če v imenu ideologije uprizoriš morijo meščanstva. Ne, ni opravičilo, da rečeš, nameni socializma so bili dobri, delavski razred smo obvarovali buržoazije. Ker sprejeti to tezo, pomeni, da so imeli tudi Nemci dobre namene, saj so želeli obvarovati svoj narod. Zato razni Židani, Šarci, Štromajerji, Kordiši, Kučani, Fajonove in Bratuškove, ki se brez sramu klanjajo sramotni preteklosti, še naprej lažejo in skušajo s prevaro in mainstream mediji ljudi prepričati v svoj prav. Dejstva (množična povojna grobišča in številna pričevanja preživelih) so za njih nepomembna. In ne gre več zato, da lažejo, pri njih ni več razlike med tistim, kar si preprosto izmislijo, in resnico. Pri njih meja med realnim in resničnim ter izmišljotinami ne obstaja več. Resnica je za njih (podobno kot vera, družina, narod) zastarela, je ostanek nekdanje buržoazne preteklosti. Zdaj živimo v svetu progresivnosti: svetu, ki ga nasilno gradijo po svoje, in svetu ideologije, ki temelji na neoresnici. In čeprav zdrav razum pravi, da nas vodijo v laž, je vsaka neaktivnost, da se temu upremo, pritrditev njim, ki trdijo, da resnice ni.
Ker so bili zaradi vladnih ukrepov in vzpostavljanja Janševe »diktature«, kot so označili boj proti (za njih) izmišljenem virusu COVID-19, prikrajšani, so si pač dali duška drugače. Vsi najnovejši troli na družbenih omrežjih so posledica tega. In ko so se zadnje dni počutili dovolj močne, so pozvali k načrtnemu kršenju vladnih uredb. Človek bi rekel, da se v iskanju namernega incidenta, ki bi sprožil »zgražanje« mednarodne javnosti, počutijo nekako osvobojeni vseh zakonov. Ta skupinica biciklistov namerno ustrahuje prav vse, omejitve veljajo samo za nas na desni, za njih na levi ne. Ne oklevajo, da izničijo vladna prizadevanja; ne oklevajo, da uničijo Slovenijo; ne oklevajo, da posežejo po najbolj radikalnih stvareh.
Ti nasilneži, ki se trkajo po prsih, da so njihovi shodi mirni, čeprav na najbolj grob način posegajo v varnost in življenje drugih ljudi, bodo to počeli, dokler bodo dobri ljudje gledali stran in jim dovolili to početi. In na to se zanašajo. Vedo, da še vedno konservativno usmerjena in bogaboječa Slovenija ne bo posegla po nasilju. Kršenje, nasilništvo in razgrajanje je njihova domena, je njihov doseg, je njihovo neoresnično življenje. Oni nimajo lahkih stopal. Počno, kar želijo, in kadarkoli se jim zahoče. Za zdaj so prepričani, da jih nihče ne bo hotel ustaviti, ker bi sicer naredili hudiča in pol. Pravim – za zdaj. Ampak enkrat se bo morala ta tiranija ulice končati. Nihče jim ne oporeka, da izrazijo svoje mnenje. Tudi zbirajo se lahko, kjerkoli želijo. Vse to jim jamči ustava. Ampak naj ne ovirajo življenja drugih ljudi. Vožnja v enosmerno ulico pred RTV Slovenija je le en primer, ko so posegli v življenje tistih meščanov, ki niso z njimi kolesarili. In to je diktatura, ne pa Janševa desnosredinska vlada. Ampak, saj veste, oni vedno obrnejo, ker sodijo po sebi. Oni so ogroženi, čeprav jim je vse dovoljeno. Potem pa prejemajo nagrade »uglednih« medijskih hiš, kot je Deutsche Welle, ali jih gladijo časopisi tipa Guardian ali BBC. Samo še lavreati Pulitzerja naj postanejo. In bo, a ne? Čeprav je Pulitzerjeva nagrada danes že tako kontaminirana, da bolj ne more biti.
Nedavno so jih podelili, Slovenska tiskovna agencija je o tem poročala. Med drugimi jo je za knjigo Konec mita (o koncu »pravljic«, ki si jih Američani pripovedujejo o sebi in svoji državi) prejel Greg Grandin, zgodovinar, ikona progresivcev. Tudi prav, če ne bi bil vnet občudovalec in opravičevalec diktatorja Huga Cháveza, ki je s krvjo zatiral težnje po svobodi Venezuelcev. Grandin je o Chávezu govoril kot o junaku. Dejal je celo, da je Chávezova Venezuela morda najbolj demokratična država na zahodni polobli. Ob smrti diktatorja je v nekrologu v tedniku Nation zapisal, da težava Venezuele ni ta, da je bil Chávezov režim avtoritativen, ampak je težava, da ni bil dovolj avtoritativen. Samo toliko, da boste vedeli, koga hvalijo »ugledni« mediji in komu se podeljujejo »ugledne« nagrade.
Glasna in s strani mainstream medijev podprta skupina progresivcev se ne bo spremenila. Iluzorno je kaj takega pričakovati. Upamo pa lahko, da se bo mlajša generacija obdobja COVID-19 izolacije naučila lekcije in se ne bo zgledovala po biciklistih, ki, kolikor se to sliši paradoksalno, protestirajo proti sebi.
