Verjamem, da jim je težko. Čeprav se mi na nek način »smilijo«, jim po drugi strani privoščim. Po kratkih, a očitno sladkih mesecih na oblasti na čelu s kamniškim komikom, ko je bil z njimi celoten medijski mainstream (vključno s stanovsko organizacijo Društva novinarjev Slovenije), nevladne organizacije in samooklicana akademska srenja, je opozicijska realnost Marjanu Šarcu, Dejanu Židanu in Alenki Bratušek težko padla.
A zagotovo je najtežje Luki Mescu in njegovi Levici, ki so bili kot nadkoalicijska stranka alfa in omega celotnega dogajanja okoli oblasti in odločilni faktor sprejemanja odločitev v hramu demokracije. Šarec, Židan, Bratuškova ter nekdanja predsednika SMC (Miro Cerar) in Desusa (Karl Erjavec) so se z izključevanjem zmagovalke volitev (SDS) sami ujeli v past in Levici ponudili, da okusijo slast izsiljevanja, kar je pomenilo, da je bila cela država ujetnica čudne levo-sredinske koalicije. To je zdaj čez noč izginilo. Glavna persona v podobi Mesca medijsko sicer ni odmrla, saj njegove socialistične ideje brez zadržkov še naprej razširjajo družbenopolitični delavci v hišah tipa RTV Slovenija ali Mladina, glavna tarča večine medijev pa sta še vedno Janez Janša in SDS, a kljub temu je njihova politična potenca zelo uplahnila. Kar je za ego osebkov, ki so si odkrito prizadevali za globalistično multikulturalistične ideje, velik udarec.
Zato ne čudi kalimerovski zapis Mesca na družbenem omrežju Facebook, ki ga je napovedal tudi na Twitterju, češ da desnosredinska vlada po »obračunih z novinarji, sodniki, RTV, neposlušno stroko« zdaj »pripravlja teren za napad na opozicijo«. Kar je zelo sprenevedavo in hinavsko, kajti takih napadov, kot jih je opozicija doživljala pod Šarčevo vlado s pomočjo Levice, v teh krajih ne pomnim. Kakorkoli, Mesec stoka, da je danes opozicija na socialnih omrežjih ožigosana kot izdajalka naroda, ker noče podpreti aktivacije 37. a člena. O tem očitku naj vsakdo presodi sam: vsakdo ima pravico, da neko dejanje prepozna kot izdajalsko in vsakdo ima pravico, da to javno pove. Dejstvo pa je, da nihče od naštetih (izdajalcev) ni bil sodno ali policijsko procesiran, kot sta bili za časa Šarčeve vlade obravnavani revija Demokracija in Nova24TV. Večkratna zaslišanja zaradi domnevnega razširjanja nestrpnosti in žuganje oglaševalcem v državnih podjetjih sta samo dva primera nezaslišane zlorabe oblasti. In temu je Levica takrat ploskala in še spodbujala kazensko preganjanje. Zato lahko z gotovostjo trdim, da Luka Mesec sodi po sebi.
Enako je s preostalo opozicijo, ki ji prav nihče nič noče, vlada jo sprejema tako, kot je. Celo vabi jo na pogovore, česar Šarec ni počel; sprejema njene predloge, povsem logično pa je, da ne vseh, ker ima ta vlada svoj program, ki se razlikuje od opozicijskega, in se trenutno ukvarja z zajezitvijo širjenja okužbe s COVID-19. Navkljub opozicijskemu metanju polen pod noge, ji dobro uspeva, kar še posebej boli donedavne »sončne kralje«, predvsem pa organizacije za »preučevanje dolžine sončnih peg in njihov vpliv na spolno življenje belih miši«, ki so največji parazitski zapravljivci proračunskega denarja, čemur se očitno bliža konec.
Ne mislim ponavljati, kaj vse je napisal Mesec (kdor ima dober želodec, si lahko prebere TUKAJ), zanimiv je konec njegovega razmišljanja (najbrž v izolaciji in samoti). Zaključi namreč z zgodovinarjem Noahom Hararijem, ki pravi, da zaključek pandemije prinaša dve možnosti: zdrs v avtoritarizem ali solidarnost. In da je samo globalna solidarnost tista, ki se lahko v prihodnosti postavi po robu epidemijam in krizam.
Pravzaprav človek temu ne more oporekati, če ne bi progresivni imeli (brez dokazov) že vnaprej določene tarče avtoritarnosti (Viktor Orban, Janez Janša, Donald Trump in še kdo bi se našel), za ideologijo solidarnosti določili demokratični socializem, za ikono pa »velikega človekoljuba« Georga Sorosa. Prva njihova skrb je zdaj Evropa, saj nihče ne ve, kako bo njena sedanja krizna »solidarnost« med državami EU, ki se je izkazala za utopično in zlagano, vplivala na prihodnost stare celine. Do izbruha COVID-19 in spora z Erdoganom glede migrantov je z redkimi izjemami šlo vse v smeri popolnega negiranja narodov in uničevanja nacionalnih tradicij in kultur. Bruselj si je začel domišljati, da je EU suverena država z več plemeni, ki so ostanek konservativnosti nekoč v zgodovini. A ko je bilo potrebno ukrepati in pomagati, so vsi kot okameneli. Italija je že rekla, da tega ne bodo pozabili. In Italijani niso edini. Pomoč posameznim državam v materialu ne prihaja od tam, od koder bi ob toliko hvaljeni solidarnosti med državami EU morala, države si kot suverene brez posrednika same pomagajo med seboj. Zato se je EU kot enotna in med seboj solidarnostna skupnost izkazala kot mit.
Čeprav je Evropa geografsko zaokrožena celota in antropološka resničnost kot celina bele rase, sama po sebi ni suverena. Utopičnost take predstave daje Evropska unija, ki se je iz gospodarske tvorbe prelevila v politično skupnost. Vsaj tako razmišljajo evrokrati. A ob tako številnih narodih z različnimi kulturami in tradicijami je suverenost mogoča le v okviru posameznih nacionalnih držav. To neizpodbitno spoznanje spravlja v obup slepe sledilce ideologije Georga Sorosa, ki želi vse evropske narode spremeniti v multikulturne družbe, ki bi se kasneje (po idejah enega prvih arhitektov Evropske unije Richarda von Coudenhove-Kalergija) zlile v eno samo mešano raso. Ker je takim zlohotnim načrtom podlegla tudi večina miselno pohabljenih evropskih uradnikov in politikov v Bruslju, ne čudi, da jih v trenutku, ko virus COVID-19 seje smrt po Evropi, bolj »skrbi« Viktor Orban, kot pa pomoč državam članicam v boju proti zahrbtni bolezni, o kateri je še veliko neznank.
A ti ljudje, ki so zbrani okoli globalnih političnih in nevladnih organizacij in fundacij ter imajo polna usta demokracije, bi se morali zavedati, da je Orban na zelo demokratičen način zmagal na volitvah in ima za seboj parlamentarno večino. Njegove reforme in ukrepi v boju proti virusni krizi, ki se praktično ne razlikujejo od drugih držav, so zato povsem legitimni. Več kot očitno je, da goniče moti Orban kot tak in njegova politika, ki ščiti madžarski narod pred vdorom islama in invazije tujerodnih iz Arabije in Afrike. Podobno je v Sloveniji. Levi politični pol, nevladne organizacije in progresivne aktiviste ne motijo toliko ukrepi nove desnosredinske vlade, ki so celo milejši od ukrepov v Švici, Italiji, Španiji, Franciji ali Avstriji, kjer je vojska dobila velika pooblastila, ampak je moteč element predsednik vlade. Preprosto zato, ker mu je ime Janez in se piše Janša.
Zato pri virusu COVID-19 obstajata politična in ideološka ločnica. Novinarsko poročanje ni nobena izjema. To nedvomno nakazujejo in dokazujejo dogodki zadnjih dni. Medijski mainstream gre tako daleč, da pri vsakem poročilu upa na najslabši možni scenarij, manipulacije s podatki in izjavami so dnevna stalnica. In ni ga sočno opisanega dogodka, ko ne zmorejo preseči frustracije, da je ta koalicija trdno odločena, da spopad s pandemijo konča s kar najmanj žrtvami. Kljub temu svojega cilja kljub težkim razmeram niso zamenjali ali pa ne zmorejo zamenjati. Zato za čas po krizi že obljubljajo (med njimi prednjači prav poslanec Levice Miha Kordiš) ulične nemire in strašijo, da prihaja diktatura. Kje to vidijo, ne vem. Vsi ukrepi do zdaj so bili sprejeti demokratično, Janša je legitimen predsednik vlade. In nič drugače ne bo v naslednjih mesecih.
Za Evropo prava nevarnost v resnici prihaja s strani progresivnih. Levičarji, še posebej aktivisti »Open borders« (odprte meje), so tisti, ki imajo za talce naša življenja, našo prihodnost, naš narod. Brez sramu in kančka morale, popolnoma brezobzirno in militantno sledijo globalistični (socialistični) agendi. Oni so večletna pandemija, ki se jo moramo bati in upati, da jo bo po koncu krize s COVID-19 (ko se bodo razmerja moči in vrednot v Sloveniji, Evropi in tudi svetu postavila na novo, ljudje pa bodo končno odprli oči) dokončno odplaknilo. Zato Mescu verjamem, da mu je »najtežje« in na nek način z njim »sočustvujem«, kajti njemu in podobnim se ruši agenda, ki je bila pritlehno grajena več desetletij. Zdaj jim grozi, da se vse sesuje kot hiša iz kart.
