»Do sedaj smo porabili že 4 A4 liste papirja, 2 sobi, dve gospe, fotokopije še vedno ni,« je na družbenem omrežju Facebook o svojih izkušnjah s fotokopiranjem na sodišču zapisal Vladimir B.
Njegov zapis objavljamo v celoti:
»Ne vem, koliko imate kaj izkušenj s fotokopiranjem na sodiščih, a gre za prav posebno kulturno izkušnjo. Rabim fotokopirati eno stran iz sodnega spisa. Prva gospa, tj gospa vpisničarka vam da za izpolniti poseben obrazec, kamor se navede, kaj in katere strani želite fotokopirati. Na tej osnovi izda nato poseben “dokument”, papir, s katerim greste nato na blagajno. Gospa vpisničarka ima sicer fotokopirni stroj cca 70 cm poleg sebe. A gospa vpisničarka ne fotokopira, to ne bi bil red in to ni v opisu njenih delovnih nalog. Z “dokumentom” greste nato na blagajno, tj v drugo sobo sodišča, kjer piše blagajna. Gospa blagajničarka obračuna in izda račun za fotokopiranje na A4 formatu v dveh izvodih, zame in za sodišče. Cena: 0,2 eur. Do sedaj smo porabili že 4 A4 liste papirja, 2 sobi, dve gospe, fotokopije še vedno ni. Z dvema izvodoma računa za plačanih 0,2 eur se vrnete h gospe vpisničarki v prvo sobo. Nato gospa vpisničarka nese spis v tretjo sobo h gospe fotokopirantki. Ta naredi tisto eno fotokopijo ene A4 strani, izdelek preda gospe vpisničarki, ki ga odnese v prvo sobo in katerega lahko končno prevzamete. Med tem se fotokopirni stroj še vedno nahaja cca 70 cm poleg, miruje. Država je za eno fotokopijo porabila 1,5 človek ur, 3 sobe, 3 gospe, 5 A4 listov papirja. A je zaslužila 0,2 eur. In to netto (!), saj se DDV ne obračunava. Še dobro, drugi tir ni ogrožen!«