Za znanstvenike predstavlja ta pustinja, vpeta med Tihi ocean in mogočne Ande, za najbolj sušno puščavo na planetu, če odštejemo obe polarni špici. Za kapitaliste prepotreben vir zemeljskih dobrin, začenši s solitrom, največjim rudnikom bakra in dandanes neohodnim litijem. Za pustolovce je Atakama tisoč in ena zgodba o vulkanih, rožnatih flamingih in zvezdnih observatorijih. Mi smo se po njenem obličju sprehodili v spremstvu izkušenih vodnikov iz Explore.
V oazi, poimenovani San Pedro de Atacama, je zima. Ponoči temperatura pade do ledišča, podnevi je višinsko sonce neizprosno. Visoko smo, več tisoč metrov nad višino morja. Zrak je tako prosojen in čist, da bi skoraj lahko videl samega sebe na horizontu, če bi znal ukriviti pogled okoli oble. A ne samo to, zrak je tudi redek in vsak gib zahteva svoj čas. Hotel pričara nepredstavljiv udobje sredi ničesar, štirje bazeni, eden ogrevan, drugi za pogum. Hrano pripravljajo mojstri in mi vsrkavamo nutriente, kot da smo astronavti, in nacije trepetajo za naš blagor. Včasih vsrkavamo tudi v baru, pisco sour je lokalna dobrina. Vse v imenu višinske adaptacije. Vsak dan pred večerjo je na vrsti posvet z raziskovalci, izbiramo aktivnosti za naslednji dan. Jahanje s konji po sipinah med kanjoni? Potrjeno.
In že smo v sedlu, seveda ne kavbojskem, ampak podloženem z ovčjim krznom. Visoke, lepe, iskre živali nas na svojih hrbtih vodijo tja, kamor tisti dan še ni stopila človeška noga. Okoli nas ni ničesar. Vode niti malice ne nosimo s seboj. Piknik nas pričaka prav tam, kjer nas zgrabi lakota. Kako so vedeli! Borovnice, maline in vse, kar se še razume ob penini iz Čila. Zares se počutimo kot pravi raziskovalci. Vodnik na levi, krotilec konjev na desni, voznik kombija vedno na dosegu pogleda, satelit nad nami. Varno je.
Explora ni klasičen hotel, je raziskovalna ustanova s hotelom. Tu delajo raziskovalci okolja, s katerimi odkrivamo svet Atakame. Tektonika je tu živa in močna, najvišja gora obeh Amerik je v tem gorstvu. Sto petdeset vulkanov, kamorkoli pogledaš, je krater. Če bomo pridni, se lahko vzpnemo na Toco. Pet tisoč šeststo štiri metre višine. Ampak prej gremo še v dolino lune, pa po slanem kanjonu, v kaktusovo goščavo, preštejemo izbruhe gejzirjev, prehodimo puščavo marsa in mavrice, se okopamo v toplih vrelcih. Ja in ples flamingov na zamrznjenem slanem jezeru. Gostijo se z majhnimi rakci, ki obarvajo perje teh ptic. Kdo bi vedel. Pojdite v Atakamo. In vrnite se prav tako.
