Kot ste lahko opazili, drage bralke in bralci, je zadnje čase nekdanji predsednik Slovenije in zadnji šef partije Milan Kučan spet zelo aktiven. Pojavlja se na družabnih prireditvah, obiskuje medije, piše nekakšne demantije, s katerimi skuša oprati svojo vlogo v času osamosvajanja, nedavno smo lahko tudi prebrali, kako se je tako rekoč na ulici lotil prekmurskega rojaka, novinarja Borisa Cipota, ki je šefu Foruma 21 trn v peti (več TUKAJ).
Ni pa skrivnost, da je bil prav Kučan očitno gonilni motor »projekta Mrlak« v zadnjih letih. Spomnimo: namen knjige »Skrito povelje« je bil predvsem umazati nosilce obrambe Slovenije leta 1991, češ da so zagrešili vojni zločin, ko so sestrelili helikopter JLA, v njem pa slovenskega oficirja Antona Mrlaka, ki je želel prestopiti. Nas to na kaj spominja? Morda na afero Vič-Holmec pred dvajsetimi leti. Tudi takrat so krožile informacije o menda barbarskem obnašanju pripadnikov TO in policije, ki naj bi streljali vojne ujetnike. V Srbiji so takim obtožbam ploskali, afera pa je bila v Sloveniji dokaj hitro končana z objavo Gričarjevega poročila, ki je zanikalo vojne zločine, z izglasovano interpelacijo pa je moral oditi tedanji notranji minister Mirko Bandelj.
Dandanes Bandelj ne bi padel…
Nekaj je jasno: če bi se takšen škandal pripetil letos in bi se letos glasovalo o ministru Bandlju, sem skoraj prepričan, da bi se slednji obdržal na položaju. Vsaj glede na to, da je simbol, ki ga je nosila agresorska armada, danes spet zelo čaščen. Ravno včeraj so ta simbol počastili s sedaj že tradicionalnim koncertom pod taktirko Svetlane Makarovič. To je seveda le potrditev tega, kar se dogaja že nekaj časa – da so nekdanji agresorji za svoje barbarsko početje celo nagrajeni. Torej, za porušeno Gornjo Radgono smo morali davkoplačevalci seči v žep tudi za izplačilo odškodnine oficirju, ki nosi največji delež odgovornosti za napad na Gornjo Radgono. To je bil Berislav Popov iz varaždinskega korpusa JLA.
Ne vem sicer, ali tovarišu Kučanu odpovedujejo živci ali spomin. V svojem zadnjem odzivu za Delo (TUKAJ) je celo relativiziral vojno napoved, ki jo je poveljnik petega armadnega območja v Zagrebu general slovenskega porekla Konrad Kolšek ob začetku agresije JLA naslovil na predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta. Češ, to ni bila vojna napoved, ker takšno napoved lahko izreče samo vodstvo neke agresorske države. No, hujše sprenevedanje bi si nekdanji »poveljujoči« težko privoščil, prav tako tudi njegovo »držanje štange« ob izidu knjige o Mrlaku.
Ni enotnih podatkov o žrtvah agresije JLA
Najprej pa poglejmo, koliko ljudi je umrlo zaradi agresije JLA. Na slovenski strani je padlo šest policistov, enajst pripadnikov TO in 22 civilistov, med katerimi je deset slovenskih državljanov (Wikipedia jih imensko navaja šest), deset do dvanajst tujih voznikov tovornjakov (pobiti so bili predvsem na Medvedjeku, pa tudi na Štrihovcu pri Šentilju) in dva avstrijska novinarja, ki sta umrla na Brniku. Na drugi strani pa je padlo 42 ljudi: dvanajst oficirjev (med njimi Mrlak, ki mu je sicer priznano, da je padel na slovenski strani), ena civilna oseba in kar 30 vojakov obveznikov (poleg teh še en neidentificiran pripadnik JLA). Podatki se precej razlikujejo, zato je po skoraj tridesetih letih še vedno težko natančno določiti število žrtev agresije JLA. Njena prva žrtev je bil Josef Šimčik, ki ga je ob incidentu v Pekrah v Mariboru povozil oklepnik JLA, znan je primer svetovnega popotnika Janeza Svetine, ki je bil ustreljen v Gornji Radgoni, mladega Mohorja Berganta je iz škofjeloške vojašnice zadel vojak JLA. Na ljubljanskem letališču sta umrla dva avstrijska novinarja (Nikolas Vogel in Norbert Werner), na Medvedjeku na tedanji dolenjski magistrali (Ljubljana-Zagreb) je bil isti dan (28. junija 1991) skupaj z vozniki tovornjakov ubit domačin Anton Kotar. Na deseto obletnico tega dogodka sem se tudi sam oglasil na Medvedjeku in se pogovarjal z vdovo po ubitem Kotarju, ki me je tudi prosila, naj pomagam kaj ukreniti glede odnosa do civilnih žrtev vojne. Po tem obisku sem objavil članek »Na Medvedjeku ležimo pobiti«, objavljen je bil julija 2001 v Demokraciji.
Skoraj pozabljeni Franc Špelko
Med padlimi v vojni za Slovenijo na strani JLA velja izpostaviti še Franca Špelka (rojenega leta 1971) iz Trebnje Gorice pri vasi Krka na Dolenjskem. V času agresije JLA je služil vojaški rok v vojašnici v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici. Uradno naj bi prišlo do pomote med menjavo straže v skladišču v Ložnici prvi dan vojne za Slovenijo, neuradno pa naj bi želel pobegniti iz vojašnice, pri čemer naj bi ga oficir JLA ustrelil v hrbet. Vsekakor je nenavadno, da se o njegovem primeru praktični nič ne piše, medtem ko skušajo ljubitelji rdeče zvezde Mrlaka zlorabiti, medtem ko o načrtih, ki jih je imel kapetan JLA za prebeg na slovensko stran, seveda molčijo. Prav tako tudi o tem, da so Mrlaka očitno žrtvovali njegovi nadrejeni, ko ga poslali s helikopterjem na Ljubljano, potem ko je bil prosti lov na agresorske helikopterje že odprt. Namreč, helikopter, sestreljen na Igu, je padel že tri četrt ure prej, kot nam je pred leti povedal v intervjuju Zoran Dernovšek, ki je na helikopter na Igu tudi streljal. Seveda ni odveč omeniti, da je pokojni Mrlak zaradi številnih odprtih vprašanj ter nejasnosti tudi dandanes hvaležno sredstvo politične manipulacije. (več TUKAJ)
Premier Šarec – sad Kučanovega koncepta postopnega prehoda iz SFRJ v samostojno »SRS«
Zanimivo je sicer, da je vlogo Antona Mrlaka glede pomoči slovenski strani sicer že leta 2006 v svojih člankih v Nedeljskem dnevniku (ki sicer velja za bilten tranzicijske levice) opisal Tomaž Bukovec, omenjeni novinar pa je takrat tudi argumentirano zavrnil obtožbe Neve Miklavčič Predan o domnevnih vojnih zločinih slovenske strani. Zato se postavlja vprašanje, da če so takrat lahko tudi mainstream mediji dokaj korektno poročali o dogodkih leta 1991, zakaj tega ne zmorejo tudi sedaj? Je to povezano tudi z dejstvom, da se je »boter« M. K. odločil drugače kot takrat? Leta 1991 je na razglasitvi samostojne Slovenije (26. junija 1991) med drugim dejal: »Nismo se odcepili. Nikamor nismo odšli. Nismo podrli mostov za seboj.« Spomnimo: Kučan je pred tem tudi govoril, da odcepitev ni bila njegova intimna opcija. Verjetno ni odveč poudariti, da gre tu govor za odcepitev, ki pomeni diskontinuiteto s prejšnjim sistemom, medtem ko je Kučan poudarjal kontinuiteto in gradualizem (in prav ta opcija je tudi zmagala, na prvi pogled zato, ker naj bi z njo pridobili na svojo stran simpatijo mednarodne politike, ki je bila tisti čas zelo odklonilna do seperatizma). Prav zato je po nekajletnem zatišju, ko smo že čisto zares mislili, da je Slovenija normalna samostojna in demokratična republika, postalo jasno, da smo v resnici dobili t. i. malo SFRJ in ne samostojne Slovenije, kakršno imamo še vedno v glavah. A ideal je eno, realnost pa povsem drugačna – še najbolj pa jo simbolizira sedanji premier Serpentinšek, pardon, Marjan Šarec…
