Ko sem včeraj spremljal novice glede zaslišanja akterjev arbitražnega postopka glede meje s Hrvaško – mimogrede, šlo je za zaslišanje na zaprti seji komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (KNOVS) – nisem mogel spregledati na trenutke že kar brutalnih odzivov obrambnega ministra Karla Erjavca, ki je bil v prejšnji vladi minister za zunanje zadeve in s tem neposredno politično odgovoren za potek arbitraže. Iz tega mi je bilo jasno vsaj dvoje: da se Erjavec zaveda, da je bila arbitraža v resnici polomija, in da se tudi zaveda, da sam za to polomijo nosi tudi neposredno odgovornost kot resorni minister. Nič nenavadnega torej, da ob vsakršni omembi besede »veleizdaja« dobesedno eksplodira od besa, kar se je zgodilo tudi včeraj, ko je predsednika komisije Mateja Tonina (NSi) meni nič tebi nič označil za nič manj kot »notoričnega« lažnivca.
Kdor je spremljal poročila mainstream medijev, je lahko opazil, da so se morda edino pri oddaji Tarča potrudili nekoliko prikazati kontekst t. i. arbitražne prisluškovalne afere, zaradi katere je Hrvaška odstopila od arbitraže. A najbolj realno dogajanje okoli včerajšnjega zaslišanja je dejansko prikazal Bojan Požar (glej TUKAJ). Ne samo to, da je Karl Erjavec, podobno kot Miro Cerar, politično truplo, pač pa tudi ravnanje sedaj že nekdanjega arbitra Jerneja Sokolca, ki je tako rekoč pobegnil pred novinarji »skozi kuhinjo« državnega zbora. In seveda tudi dokaj priročni izgovori vseh vpletenih, češ kako je bila arbitraža za Slovenijo dobra, a v resnici gre za polom, ki je davkoplačevalce stal več milijonov evrov za prazen nič. A najbolj je seveda izstopal Karl Erjavec, ki je za predsednika KNOVS Mateja Tonina dejal, da je »notorični lažnivec« – to pa so zagotovo zelo težke besede, sploh če jih izgovori nekdo, ki je doslej v politiki veljal za »džentemlena«. In zagotovo povsem drži, kar smo zapisali včeraj, namreč da Erjavcu gori pod nogami in da politično ne bo več preživel, kot obrambni minister pa bo moral zdržati do konca mandata, da jo bo lahko pobrisal na kakšno visoko funkcijo v tujini.
Sam se sicer Erjavca spomnim nekje iz obdobja po letu 2000, ko se je v zadnji Drnovškovi (in nato Ropovi) vladi začel pojavljati kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, tedaj pod ministrom Ivanom Bizjakom. Erjavca in Bizjaka je povezovala tudi politična preteklost – oba sta začela kariero kot krščanska demokrata, SKD pa se je po letu 2000 nekako »stopila« v SLS. A brž ko je tedanji premier Anton Rop nagnal SLS iz koalicije, si je Erjavec položaj obdržal tako, da je – zamenjal stranko. Za novo šefico na ministrstvu je dobil sedaj že pokojno Zdenko Cerar, mater bivšega premierja in sedanjega zunanjega ministra Mira Cerarja, nekdanjo tožilko in nato funkcionarko LDS. Erjavec je ostal še naprej državni sekretar, zamenjal je le strankarsko izkaznico, saj je iz SLS prestopil v LDS. Leta 2004 pa je prvič dobil priložnost, da postane minister – v prvi Janševi vladi je namreč postal minister za obrambo, ko je bil predsednik DeSUS še Anton Rous. Slednji je postal »zgolj« državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, nato pa se je leta 2005 »džentelmensko« umaknil tudi iz vrha stranke. Karl Erjavec, tedaj že obrambni minister, je bil izvoljen za novega predsednika stranke, čeprav je komaj malo pred tem prišel v DeSUS iz LDS, kar mu je tako rekoč v času kongresa v ljubljanskem Smeltu očital Roman Jakič. Izvolitev Erjavca je bila za Janševo koalicijo obetavna, saj bi se v primeru, če bi se na vrh povzpel njegov tekmec Anton Bebler, koalicija lahko zamajala. Prav Erjavec pa je bil tisti, ki je postal tudi akter nakupa oklepnikov Patria, a se je kasneje zaporni kazni gladko izognil – namesto tega je kazen, ne glede na kasnejšo razveljavitev sodbe, pokasiral tedanji premier Janez Janša. Kar je samo dokaz, da je Erjavec s svojim pragmatizmom mojster političnega preživetja, navsezadnje je kljub svojim grožnjam z odhodom iz koalicije kot minister zdržal cel mandat.
V času Pahorjeve vlade je bil Erjavec kot predsednik koalicijske stranke minister za okolje in prostor, vendar je moral odstopiti predčasno in se umakniti v »bunker«, s čimer mu je bilo jasno povedano, da se botri ozadja ne morejo zanesti nanj in da ga lahko žrtvujejo, kadar hočejo. Vseeno pa se je leta 2012 vrnil v igro, tokrat kot zunanji minister – in spet pod Janezom Janšo. To je bilo po tistem, ko je Jankovićeva Pozitivna Slovenija osvojila prvo mesto med strankami, a se ljubljanskemu županu pri sestavljanju koalicije ni izšlo. Zato je pobudo prevzela skupina strank t. i. razvojne koalicije – toda ko je prišlo do razvpitega poročila Komisije za preprečevanje korupcije, je bil Erjavec med tistimi, ki je pomagal rušiti Janševo vlado, za nagrado pa je obdržal položaj v vladi Alenke Bratušek. Funkcijo zunanjega ministra je obdržal še v vladi Mira Cerarja, s čimer bi že skoraj podrl rekord Dimitrija Rupla, ki je bil minister za zunanje zadeve štirikrat.
A Erjavec je vseeno rekorder med ministri: bil je minister že v petih vladah, sedaj je minister že šestič. Očitno tudi zadnjič. Ne glede na svoje poreklo – njegovega dedka so kot šentviškega župana ubili komunistični partizani, sam pa se je rodil v Belgiji kot izseljenec – je igral na igro pragmatizma ter hkrati zmerne ideološke privrženosti revolucionarnim izročilom, s čimer je bil vedno hvaležen člen verige neokomunistične nomenklature. A očitno ni računal, da mu bo rok trajanja potekel in da lahko vsak trenutek postane politično truplo. In to se je tudi zgodilo. Iz nekdanjega »džentelmena«, ki je spretno krmaril med političnimi opcijami in ni čutil pritiska vesti zaradi svojih izdaj, je sedaj samo še senca samega sebe – njegovi odzivi so vidno nervozni, besedni zaklad, ki ga uporablja, pa samo dokazuje njegovo nemoč ob spoznanju, da je iz arbitražne afere izšel kot moralni poraženec, ki mu bodo številni Slovenci še dolgo očitali veleizdajo. A navsezadnje: mar ni veleizdaja že to, da je DeSUS vladna stranka že 22 let, medtem ko večina upokojencev živi na robu preživetja? Kje je že obljuba o minimalni pokojnini tisoč evrov?
