Piše: C. R.
Za Novo Slovensko zavezo je bil naš dragi Janko Maček mnogo več kot ustanovni član. Bil je glas neštetih pričevalcev o revoluciji in odporu zoper njo; poznal ali poiskal je brezštevilne priče usodnega časa, očividce hudih dogodkov na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem; dal je glas njihovi besedi, da je postala javna. Pri tem ga je vodilo veliko znanje, načitanost iz raznih virov in izjemno bister spomin, ki mu je bil dan vse do konca. Nad vsem tem pa je usmerjal g. Janka, kot smo ga klicali, občutljiv odnos do resnice.
Janko Maček se je rodil leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Komunistična revolucija je drastično prizadela njegovo družino, otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih je z maturo končal gimnazijo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je akademsko pot nadaljeval: po vojaščini se je vpisal na Filozofsko fakulteto in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let, in si kmalu ustvaril družino.
Gospod Janko, ki je toliko doživel sam in slišal pričevanja o toliko hudih dogodkih iz prve roke, je bil pri pisanju nenavadno uravnotežen, zadržan v sodbi, bolj kot sebi je raje pustil do besede dejstvom samim.
V tem sta se izražali njegova natančnost in skromnost pred resnico. Iz tega dvojega je nastalo nekaj velikega. Pod skupnim naslovom »Kako se je začelo« je Janko Maček v Zavezi kar 30 let, v skoraj vsaki številki, objavljal temeljne članke s pričevanji o začetkih revolucije in o samodejnem slovenskem odporu zoper njo. Mačkovi članki »Kako se je začelo« so postali sinonim za nepristranski, uravnotežen prikaz trpljenja naših ljudi med okupacijo in komunizmom; citirali so jih mnogi zgodovinarji. Predvsem pa so članki g. Janka »Kako se je začelo« in njegove tri knjige pomenili za vse nas edinstveni prostor slovenskega spomina in spoznavanja – spoznavanja naših ljudi, vasi, dolin in pokrajin v času preizkušenj, kakšnih ni bilo nikoli poprej.
Ljudje, ki imajo srce za to, so veličino pisanja Janka Mačka čutili in ob njej tudi sami rasli. To se je nazadnje izrazilo tudi v podelitvi Ehrlichovega priznanja leta 2012 in Meškove nagrade za publicistično delo v letu 2020, tik pred Jankovo 90-letnico. Takrat so ob podelitvi mdr. zapisali, da je delo Janka Mačka »otelo iz anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika ›Kako se je začelo‹ omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto.«
Prešernovi verzi o stari Sibili, ki ni mogla umreti, dokler ji niso prinesli grude prsti iz domačega kraja, govori o tem, kako človek nazadnje nujno potrebuje stik s svojim izvorom:
Mogla umreti ni stara Sibila,
de so prinesli ji z doma prsti.
Janko Maček je to željo izpolnjeval zadnja leta z novimi, še podrobnejšimi članki o svojem domačem Šentjoštu. To pisanje je bilo zanj gruda domače zemlje. Vračal se je v tisti začetek, od koder je videl vse. In če bi nekdo ničesar ne vedel o tem, kaj je bila komunistična revolucija na Slovenskem, in bi prebral samo članek »Naša očeta in usodni čas vojne ter revolucije« (Zaveza št. 119), bi se odprtemu srcu odprla slika nekega našega sveta. Ta svet je Janko Maček doživel in nosil v sebi, znal pa ga je tudi odlično opisati. Težo in zlo preteklosti je premagoval z vero, ki mu je dajala optimizem in vedrino.
Hvala vam za vse to, gospod Janko! Bog vam daj dobro! Bog vam daj dobro!
Matija Ogrin
