Piše: Peter Marko Tase
Recep Tayyip Erdogan je 14. maja 2023 zmagal na močno izenačenih predsedniških volitvah, na katerih se je potegoval za zgodovinski tretji predsedniški mandat.
Erdogan, ki Turčiji kot predsednik vlade in predsednik vlada od leta 2002, med drugim je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zelo uspešen župan Istanbula, je pokazal izjemno državniško spretnost, da je ohranil pozitivne odnose tako z Združenimi državami kot drugimi ključnimi geopolitičnimi partnerji. Medtem ko je Washington odkrito dajal prednost opozicijskemu predsedniškemu kandidatu Kemalu Kilicdarogluju, je bil predsednik Erdogan preudaren in je dejansko vodil zunanjo politiko, ki koristi administraciji Biden-Harrisova na Bližnjem vzhodu in širše.
Glavna turška volilna institucija je kasneje potrdila, da je Erdogan v drugem krogu volitev v državi dobil 52 odstotkov glasov, Kilicdaroglu pa 48 odstotkov.
V govoru pred svojo hišo na azijski strani Istanbula je Erdogan pozdravil volitve kot »praznik demokracije«, vendar ni omenil, da je izgubil v treh največjih mestih v državi, vključno z Istanbulom.
»Zahvaljujem se vsakemu državljanu našega naroda, ki nam je znova zaupal odgovornost za upravljanje države v naslednjih petih letih,« je dejal, medtem ko so podporniki proslavljali pred sedežem njegove stranke v Istanbulu. Devetinšestdesetletni državnik je namignil tudi na nadaljevanje asertivne zunanje politike, saj je dejal, da »nihče ne more žugati Turčiji«.
Kilicdaroglu, vodja Republikanske ljudske stranke, je v govoru priznal poraz, a je pozdravil približno 25 milijonov ljudi, ki niso glasovali le zanj, ampak tudi za obljubo, da bodo »ustavili nadaljnje padanje Turčije v avtokracijo«.
»Glavni razlog za mojo žalost so veliko večje težave, ki čakajo to državo,« je dejal na sedežu stranke v Ankari. »Naš pohod se bo nadaljeval. Ne bomo odšli,« je dejal.
Oba tabora sta razglasila volitve kot ključni trenutek v zgodovini države, ki lahko utrdi Erdoganovo konservativno in avtoritarno usmeritev ali pa da Turčiji priložnost za obnovo demokratične družbe.
Prvič po Erdoganovi izvolitvi se je opoziciji uspelo združiti okoli enega kandidata, Kilicdarogluja, birokrata mehkega govora, ki ga je predlagalo šest glavnih opozicijskih strank.
Erdoganovi podporniki so se zgrinjali na volišča in dosegli impresivno skupno 84-odstotno udeležbo, čeprav so bili številni med njimi razočarani zaradi slabšega rezultata Kilicdarogluja pred dvema tednoma.
Izid nedavnih volitev je pozdravil ruski predsednik Vladimir Putin, ki je v pismu svojemu »dragemu prijatelju« Erdoganu zapisal, da je izid volitev »naravni rezultat vašega nesebičnega dela na čelu Republike Turčije«.
Zgodnje čestitke sta poslala tudi iranski predsednik Ibrahim Raisi in katarski emir Tamim bin Hamad al-Thani.
Viktor Orbán, predsednik madžarske vlade, je bil prvi evropski voditelj, ki je Erdoganu čestital za po njegovih besedah »nedvomno« zmago na volitvah.
Erdogan je bil znova izvoljen v razmerah, v katerih se je gospodarska spirala obrnila navzdol, inflacija se povečuje, po grozljivem potresu pa so se pojavili očitki, da se je njegova vlada na katastrofo odzvala počasi.
Mnenja o Erdoganovem vodenju Turčije se med strokovnjaki za mednarodne zadeve precej razlikujejo. Ta različna mnenja izhajajo iz zapletene in večplastne narave Erdoganovega vodenja in njegovega vpliva na turško notranjo politiko, regionalno dinamiko in mednarodne odnose.
Zagovorniki Erdogana trdijo, da je v času svojega mandata v Turčijo prinesel stabilnost, gospodarsko rast in razvoj infrastrukture. Erdoganu pripisujejo zasluge za povečanje globalnega vpliva države in prikaz Turčije kot močnega in neodvisnega akterja v mednarodnih zadevah. Turčija je postala nepogrešljiv geopolitični akter v Natu, Skupini 20, OIC in drugih mednarodnih organizacijah. Erdoganovo asertivno zunanjo politiko, ki vključuje osredotočanje na regionalna vprašanja, kot so Sirija, Tunizija in Libija, njegovi podporniki razumejo kot sredstvo za zavarovanje turških nacionalnih interesov in krepitev vloge Turčije kot regionalne sile.
