14.9 C
Ljubljana
sobota, 1 oktobra, 2022

[30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE] Od samoodločbe do neodvisne države

Piše: dr. Ernest Petrič

Pot od rojevanja pravice do samoodločbe nekega naroda do njene uresničitve je dolga. Narod mora nastati, se kot narod izoblikovati in nato svojo pravico do samoodločbe uveljaviti. To je proces, ki praviloma, ne pa vedno …

 …in tudi ne nujno vodi do nove neodvisne države. Tako je bilo tudi v primeru slovenskega naroda. Začetek procesa oblikovanja slovenskega naroda sega v davne dni, ko se je v karantanskih časih  iz plemenskih skupnosti in njihovih občasnih povezav začela oblikovati skupnost  s svojim jezikom in z etničnimi značilnostmi, izročilom, vero, s tradicijami kot zametki skupne kulture in s skupnim – to je bilo temeljno – jezikom.

Politično zorenje slovenskega naroda

Na podlagi skupnega, sorodnega, četudi le govorjenega jezika se je  v prostoru med Alpami in Jadranskim morjem izoblikoval del Evrope, poseljen z etnično slovenskim življem in lastnim, slovenskim jezikom.  Vpliv reformacije, idej evropskega  razsvetljenstva, ki so segle tudi v naš prostor, prosvetliteljska vloga cerkve, vplivi drugih idejnih evropskih tokov, tudi tistih, ki so izšli iz francoske revolucije, in tistega, kar se je v 19. stoletju dogajalo v Evropi , vse to je vodilo k tistemu, kar je za samoodločbo najpomembnejše, k nastanku slovenskega naroda kot političnega subjekta, kar je simboliziral že politični program »Zedinjena Slovenija«. Za  nastanek in ohranitev slovenskega naroda je bilo posebej pomembno, da ljudstvo v tem etnično in jezikovno slovenskem prostoru ni podleglo ne germanizaciji ter kasneje tudi ne ilirizmu in jugoslovanstvu.

V 19. stoletju, zlasti v drugi polovici, v Evropi kot temelj državnosti in legitimitete držav stopi v ospredje narod in so na legitimiteti vladarskih hiš temelječi večnacionalni imperij in kraljestva  izpostavljeni nacionalnim gibanjem. Na s Slovenci poseljenem  prostoru v tem obdobju stopi v ospredje ideja o slovenskem narodu kot politični entiteti in političnem subjektu. Program »Zedinjena Slovenija« je politični program, ki že meri k samoodločbi, torej k temu, naj bi tudi slovenski narod sam odločal o svoji usodi.

Čas ob koncu prve svetovne vojne je bil čas vzpona narodnih zahtev v Evropi, pa tudi že uveljavljanja zahtev po samoodločbi v zunajevropskem svetu. To je čas, ko je pravica narodov do samoodločbe temeljno politično načelo, na katerega svoje zahteve opirajo narodi razpadajočih imperijev v Evropi. To je tudi čas začetka uveljavljanja pravice do samoodločbe slovenskega naroda, kar simbolizira Majniška deklaracija iz tistega časa. Vendar ob takratnih izjemno neugodnih mednarodnih razmerah ni bilo ne možnosti pa tudi resnih zahtev ne po uresničitvi samoodločbe slovenskega naroda z lastno državo. Zlasti na severni in zahodni meji smo bili Slovenci tudi soočeni z agresivnim nacionalizmom dveh velikih evropskih narodov, hkrati pa tudi z nerazumevanjem naših upravičenih zahtev in pričakovanj pri vzpostavljanju povojnega mednarodnega reda v  tem delu Evrope.

V jugoslovanski državni skupnosti

V takratni realnosti mednarodnega položaja pa tudi ob naivnih pričakovanjih jugoslovanskega bratstva se je kot edina realna možnost samoodločbe slovenskega naroda kazal vstop v jugoslovansko državno skupnost. Vanjo je slovenski narod vstopil ne le kot jezikovna in kulturna skupnost, pač pa tudi kot politični subjekt  z lastno gospodarsko močjo ter s kreativnostjo na vseh področjih družbenega življenja in ustvarjalnosti. Slovenski narod je že bil izoblikovan kot narod v pravem, polnem pomenu te besede.

Po krvavem razpadu v bistvu unitaristično urejene Kraljevine Jugoslavije, ki je bila bolj srbska kot jugoslovanska, tudi v razmerah  po drugi svetovni vojni ni bilo možnosti za uresničevanje samoodločbe narodov zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi, tudi samoodločbe slovenskega naroda ne. V položaju dveh ideoloških in vojaških blokov ni bilo prostora za samoodločbo narodov in niti ne možnosti za samostojno ravnanje formalno suverenih držav. Narodi v Srednji in Vzhodni Evropi, za železno zaveso, niso imeli ne pravice in ne možnosti odločati o svoji usodi, o lastnem političnem, gospodarskem, kulturnem in siceršnjem položaju, kar je bistvo pravice do samoodločbe. Blokovska delitev Evrope in hladna vojna nista dopuščali možnosti za uveljavitev kakšne slovenske zahtev po lastni državi. Prevladal je − z zmago revolucije, ki je potekala vzporedno z odporom proti tuji okupaciji − pristop k narodnemu vprašanju po vzoru Sovjetske zveze: formalno federalna država, ki pa je hkrati enopartijska avtoritarno urejena država z odločilno vlogo ene in edine stranke, partije.

Zahteva po samoodločbi z vizijo lastne države

Državna tvorba Jugoslavija je bila nesporazum od svojega začetka.  Med tistimi, ki so v njej videli zagotovilo lastnega narodnega obstoja v enakopravni federaciji, in tistimi, ki so Jugoslavijo razumeli kot uresničenje Velike Srbije z namenom stapljanja v »jugoslovanski« narod, zato dolgoročno ni imela pogojev za obstoj. Ko so se v njej začele uveljavljati demokratične težnje po svobodi, demokraciji in tudi samoodločbi vanjo vključenih narodov, je postal njen sicer že prej pogosto napovedani razpad vse bolj dejstvo. Spremembe v Evropi po koncu hladne vojne in blokovske delitve so vsebovale tudi zahteve po samoodločbi, zlasti narodov, vpetih v večnacionalni Sovjetski zvezi in Jugoslaviji. Ta čas je slovenski narod pričakal pripravljen z jasno zahtevo po samoodločbi in po demokraciji. V ta čas sodi tudi moja znanstvena monografija o pravici narodov do samoodločbe, napisana z namenom dati zahtevi slovenskega naroda mednarodno pravno utemeljitev.

Tokrat, po simbolnem padcu berlinskega zidu, slovenski narod ni bil nepripravljen. Misel o samoodločbi slovenskega naroda je v obdobju po letu 1945 sicer bila navzoča predvsem med slovensko emigracijo. V Sloveniji, vpeti v avtoritarno urejeno Jugoslavijo, pa predvsem kot prizadevanje za bolj avtonomen položaj znotraj  jugoslovanske socialistične federacije. Konec 80. let prejšnjega stoletja pa je zahteva po samoodločbi z vizijo lastne države postala jasen in javen program novih političnih sil s široko podporo v javnosti. Slovenski nacionalni program, predstavljen v znani 57. številki Nove revije, je jasno kazal dejansko pot k neodvisni državi in k demokratični družbeni ureditvi. Z drugo besedo, k vrnitvi v krog zahodnih ustavnih demokracij. Sledili so dogodki, ki smo jih slavili preteklo leto in jih slavimo letos. Oblikovanje Demosa, njegova zmaga na volitvah, zmaga na plebiscitu o neodvisnosti, razglasitev, zmaga v vojni za ohranitev neodvisnosti so bili med drugim koraki uresničevanja pravice naših ljudi do samoodločbe, rezultat tega procesa in dogajanj pa neodvisna Republika Slovenija.

Rojstvo nove države Republike Slovenije

Razglasitev Republike Slovenije 25. 6 1991 je dejansko in pravno dan rojstva nove države. Potem je stopila v ospredje njena transformacija v ustavno demokracijo in prizadevanje za njeno mednarodno priznanje. Priznanje sicer ni odločilno za presojo, ali nova država je država ali ne. Če nova država ima ozemlje in prebivalstvo ter suvereno, neodvisno izvaja oblast, je nastala nova država. Nastanek države je torej problem izpolnjevanja dejanskih pogojev in ne priznanja s strani drugih držav. Vendar je priznanje pomembno za mednarodni položaj nove države. Priznanje drugih držav ji odpre pot za normalne odnose z drugimi državami pa tudi pot v mednarodne organizacije. Slovenija si je zagotovila že spomladi 1992 priznanje večine držav, vseh članic EU in vseh petih stalnih članic Varnostnega sveta ZN. S tem si je odprla vrata v članstvo OZN. S tem je  Republika Slovenija postala enakopravna članica mednarodne skupnosti suverenih držav.

Članek si lahko  v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.

Naslovnica posebne izdaje revije Demokracija. (Slika: arhiv Demokracije)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine