Piše: Ulf Poschardt (Welt)
Ko je leta 1981 François Mitterrand sestavil koalicijo s komunisti, so bogati Francozi pretihotapili kovčke polne zlata iz države. Tako kot maja 1968, ko je Daniel Cohn-Bendit, sin judovskega berlinskega levičarskega odvetnika, za nekaj dni pregnal junaka odporniškega gibanja Charles de Gaulla iz Francije, z njim pa tudi tisto francosko buržoazijo, ki je bila s svojim ponosom in omiko sinonim za kulturno upoštevanje uspeha in blaginje.
Od takrat naprej se za francoskim ponosom omikanih meščanov Bois de Boulogne in 6. Arrondissementa skriva uničujoči dvom v samega sebe. Kot tudi odločitev, da se gre v izgnanstvo, če bo peta republika nenazadnje krepnila. Po drugi strani pa to spodbuja hedonizem, namreč misel, da bi že jutri lahko vse propadlo.
Tudi pred drugim krogom volitev so bili bogati Francozi v stanju obupa. »Veliko povpraševanje imamo iz strani Francozov, ki so zaskrbljeni zaradi politične nestabilnosti in sedaj iščejo varen način za vlaganje svojih prihrankov, je pred nekaj dnevi za »Tribune de Geneve« povedal vodja neke znane privatne švicarske banke.
To povečano povpraševanje se je začelo z objavo rezultatov evropskih volitev in je naraslo, ko je Macron razpisal predčasne volitve. Buržoaziji je vseeno, če je na oblasti skrajna levica ali desnica, saj občuti, da bo ravno njo politični teater udaril po žepih.
Na teh volitvah je zmagala levica. Navdušenje ob teh rezultatih v Nemčiji znova kaže na to, da obstaja zaščitni »požarni zid« izključno proti desnici. Po drugi strani berlinske elite rade slavijo leve, antinemške, antievropske, trockistične antisemite, kakršen je Jean-Luc Mélenchon – le zato, ker ni iz tapora Le Penove.
Nefunkcionalnost in sovraštvo do blaginje
Mélenchon javno ogroža spodbujevalno moč meščanstva; njegovo blaginjo. Ekonomije v Franciji že leta peša. Dolgovi te države vse bolj spominjajo na dolgove Grčije, francoski socialni prispevki pa so prav tako množični, nefunkcionalni in neučinkoviti kot v Nemčiji.
Ne glede na to kako bo na koncu izgledala vlada v Parizu, hočejo vsi narediti sedaj absurdne korake; znižanje starostne meje za upokojitev na 60 let, povišanje minimalne plače, ukinitev razumne reforme v primeru nezaposlenosti, omejitev cen za vse mogoče. In pa seveda tudi zvišanje davkov na vse mogoče. Na kratko: uvajanje vse tiste socialistične navlake, ki v veliki meri paralizira današnjo Evropo in povzroča, da kot gospodarska destinacije vse bolj zaostaja.
Lenuhi in neotesanci su v nedeljo zvečer praznovali po celi Franciji. Postkolonialni junaki, stilsko oblečeni za instagram, so slavili svoj triumf. V Franciji Judje spet razmišljajo o odseljevanju. To, da intelektualci, kot sta Alain Finkelkraut im Serge Klarsfelda, raje izberejo Le Penovo namesto zaveznika Hamasa Jean-Luc Mélenchona pa je vse kaj drugega razen naključje.
Celo Bernard-Henri Lévy je v šoku: »Demokrati imajo sedaj v Franciji le enega sovražnika, Mélenchonovo Novo ljudsko fronto«, je objavil na twitterju. »Upajte, da v nobenih okoliščinah Macron ne imenuje Mélenchona za premierja. Z vsemi sredstvi vplivajte na socialne demokrati, da končajo svoj hudičev pakt s tem, ki očitno sovraži vse judovsko«.
Gospodarski načrti levice bodo pokopali že tako gospodarsko šibko Francijo. Račun pa bodo, tako kot v času Kohla, plačali Nemci, ko Francija ne bo mogla več plačevati svojih kreditnih obveznosti. Nemški podjetniki in multimilijonarji zaradi berlinske leve koalicije množično zapuščajo državo ali selijo proizvodnjo. Do tega bo sedaj prišlo tudi v Franciji. Seveda ob spremstvu orgazmičnega navdušenja levih radikalov, ki bodo buržujem odvzeli vse, dokler ne bo ničesar ostalo. Tudi brezplačnega piva za vse ne bo več. Ali brezplačnega šampanjca za leve elite.
Dobro si moramo zapomniti to navdušenje in predvsem navdušence. Regresivna levica in zelena hlapčevska buržoazija slavita vse, kar ni desno, ne glede na to kako ekstremno levo je. Iz svojih leninističnih sanj se ne prebujata tudi ob padcu evropske ekonomije, ki pada skupaj s znorelo socialistično Francijo.
Lepota Pariza vedno navdihuje Francoze, da se smilijo samim sebi v senci spominov na staro veličino in pomen Francije. Macron je bil zadnji politik, ki je vsaj poskušal sprovesti nekaj majhnih reform v boju proti samozadovoljstvu in lenobi. Volilni rezultat v nedeljo je zaključil ta postopek. Ne glede na to kdo postane premier bo levi socialni populizem paraliziral, ne le Francijo, temveč celo Evropo.
To pomeni, da se bo že obstoječemu bolniku Evrope, Nemčiji, sedaj pridružil nov bolnik Evrope, Francija. Nemško-francoski motor Evrope je preteklost, zgodovina. Glede migracij bi močna vlada Le Penove zagotavljala bolj striktno politiko. Z Mélenchonom ni še nič jasno, razen da se bo arabsko-muslimanski antisemitizem povzpel v državno politiko. Proletariat Francije je poslušno glasoval za ekstremno levico in malce za Macrona.
Nemška buržoazija lahko le nemo opazuje Francijo. In dojame kaj se zgodi, ko se meščanski center neke družbe razpade, ker se je volivcem zdelo preveč dolgočasno ojačati politično sredino, kulturno, civilno in teoretsko. Francoska kaviar levica je bila legendarna; poleg gore kaviarja in ostrih na mizi, s kozarcem najdražjega šampanjca v rokah je v baročni palači poveličevala svoje razredne sovražnike. Da bi jih kasneje ti oboževani proletarci, fantje iz narave, zeleni plemeniti divjaki, porinili pod giljotino. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Nemčiji.
Cena levičarske norosti
Rdeče-zelena buržoazija, zagrizeni antifa na demonstracijah proti vsemu evropskemu, kulturno romanje za sovražnike liberalne meščanske republike v filmih, na radiu in televiziji, v umetnosti in kulturi. Če bi v Nemčiji imeli ambicioznega gospodarskega ministra, bi sedaj privabil francoska podjetja v Nemčijo in s tem še povečal ceno glasovanja v Franciji. Ampak zeleni Robert Habeck je, tako kot njegov novinarsko-kulturni klub oboževalcev, na nasprotni strani zgodovine. »Šampanjec za vse!«, je samozavestno naročala berlinska ekološka buržoazija v nedeljo zvečer.
»Svetovna zgodovina ne temelji na sreči. Obdobja sreče so prazne strani zgodovine«, je napisal Georg Wilhelm Friedrich Hegel na začetku 19. stoletja, »saj gre za obdobja harmonije, pomanjkanja kontrasta v Evropi«. Takšno obdobje je ravno končano. Buržoazija je preveč uživala v obdobjih sreče, ni se dovolj borila za svobodo, razum in zrelost. Za gospodarski smisel.
Sedaj ji bo zaradi tega izstavljen račun.
Vir: Jean-Luc Mélenchon: Das gescheiterte Bürgertum – WELT
